Apartmajsko naselje Dubrovnik

Sobota, 29. oktober 2022

Z nekaj predrznosti se v slatki mali uvalici, kakor bi rekli Dalmatinci, spustiva k vodi. Včeraj zvečer sva gladko ignorirala tablo z napisom PRIVAT, se parkirala na ovinku ozke dovozne poti in prespala v avtu po dolgi poti iz Ljubljane, skozi Novo mesto, mimo Splita in prek novega Pelješkega mosta. Na hišah so se začeli pojavljati napisi gasthaus, vpliv Dubrovnika, do katerega imava le še nekaj deset kilometrov vožnje. Pozidanost obale se vse bolj gosti, priložnosti za samotno kampiranje na divje pa je vedno manj.

Ko se po jutranji kavi s škrapelj spustiva v osvežujočo vodo, prvi sončni žarki obliznejo vili na drugi strani tega privat zaliva. Pred eno od vil je parkiran avto z avstrijsko registracijo, v drugo je ravnokar vstopil mlad fant iz razsutega golfa. Izgleda, kot da je prišel pripravit hišo za obisk novih gostov. Booking.com nepremičnine. Ni mi všeč. Omejevanje dostopa do naravnih dobrin je nekaj, na kar sem skrajno občutljiv. Ponosen sem, da zakoni naše države — vsaj zaenkrat — ščitijo pred tovrstno privatizacijo.

Prvega obiska Dubrovnika se komaj kaj spomnim, ker je bil to maturantski izlet in smo bili ves čas zadeti. Medlo se spomnim le incidenta v hotelu, v katerem smo uspeli vstopiti v sobo z zaklenjenimi vrati. Naslednjič sem bil tu nekaj tednov kot študent s punco. Tako na tesnem sem bil z denarjem, da sem lahko šel z njo na Lokrumsko plažo le vsak tretji dan, dnevni obrok pa sem optimiziral na sendvič z rezino pršuta in se z njim nasitil po tehniki sedemindvajsetkrat prežvečenega zalogaja.

Nazadnje sem ga obiskal v času vojne. Še danes se čudim tej študentski objestnosti, s katero smo jahtali po Jadranu med tem, ko so se izza Velebita slišale detonacije. A če odštejem moralne zadržke, je bila to neponovljiva izkušnja. Šest jadrnic flote študentov arhitekture smo privezali na pomol mestnega pristanišča pred obzidjem na koncu Straduna. In veseli so nas bili. Naslednji dan smo bili objavljeni v Slobodni dalmaciji kot prve lastavice turizma, ki se vrača v Dalmacijo.

Tega je trideset let in medtem so turisti v kamnu na tleh že zgladili sledi granat, ki so jih agresori zmetali na Dubrovnik. Avto pustiva na plačljivem parkingu, po tem, ko se prepeljeva mimo kilometrov parkirišč za imetnike lokalnih dovoljenj. Čeprav je konec oktobra, se skozi mestna vrata usipajo avtobusne turistične skupine. Sprehodiva se do Straduna. Klari razložim taktiko sprehajanja po tej legendarni promenadi: samo turisti gredo do konca vse do obzidj, domačini obrnejo vedno malo prej.

Jasno je, da se tega pravila spomni le malokdo. Koliko prebivalcev pa to mesto za obzidjem sploh še ima? Med sprehodom po ulicah dobiva občutek, da praktično ni več vrat, na katerih ne bi bilo tablice z napisom Apartman. Saj razumem. Zaslužek za vsak kvadratni meter, ponujen na Airbnb ali Booking.com je tolikšen, da si lahko prebivanje v mestu privoščijo le najbogatejši. In morda kakšen čudak, ki se odloči, da ga zaslužek ne zanima.

Organizirano oddajanje sob ima za stranski učinek zglancano urejenost. Nekaj legendarne dalmatinske ležernosti je mogoče doživeti le še na stranskih ulicah, posranih od mačk, in v okolici poslopij državnih inštitucij, recimo Centra za socialno skrbstvo z nonšalantno usranimi okni in policami brez pepelnikov. En del te nostalgije ujameva še v kavarni, kjer spijeva relativno poceni kavo za dva evra. Tudi tega bo konec; s prvim januarjem Hrvati kot valuto prevzamejo evro in s tem pričakovane podražitve.

Na Stradunu ujameva slovesnost ob obletnici osvoboditve južnega dela Hrvaške. Za nekaj sto metrov zastavonoš vseh mogočih rodov vojske, policije in podobnih pol-vojaških organizacij. Mnogi v paradi imajo pod nosom komaj kaj puha, za njih je bila to le ena izmed vojn prejšnjega stoletja. Kar ne moti politične srenje, da se ob tem dogodku mimogrede malo ne poblatijo. Lokalna HDZ oblast predsednika države sploh ne povabi.

Na zastavi Dubrovnika piše Libertas, nad vhodom v trdnjavo Lovrijenac pa: Non bene pro toto Libertas venditur Auro – Svoboda ni naprodaj za nobeno zlato. A osvoboditelji, ki so se prišli pokazat v mesto, izpadejo le kot dodatna turistična atrakcija. Po uri in pol programa mesto ponovno prepustijo turistom s telefoni v iztegnjeni roki, zdolgočasenim natakarjem in čistilnim servisom z vozički svežih brisač in skret papirja. Po odhodu borbenih praporov v apartmajskem naselju Dubrovnik spet visijo samo še rjuhe — bele zastave vdaje. Zlato na koncu vedno zmaga.