Amazonija

Iz dnevnika s potovanja po Kolumbiji 2024.

Leticija

Umivanje s hladno vodo, lupčkanje in padec v komo. Na spodnji strani ekvatorja sva. Od Ljubljane do Leticije je dolga pot.

Torek, 16. julij

Pogled s terase me spravi v dobro voljo. Sonce se je ravno dvignilo nad krošnje džungle, ob uri šest in nekaj, tako kot vsak dan. Mir je. Vsake toliko se po betonskem traku pod menoj pripelje moped. Stol si postavim na rob, naslonim noge na betonski zidec in dvignem k ustom skodelico kolumbijske kave. Včerajšnje muke prekladanja po letališčih, vohanja prdcev in letalske hrane so pozabljene.
Dajva, pozdraviva sonce!, pravi Buddy in tako malo skrivenčeno narediva nekaj razteznih vaj. Potem nazaj na stol, telefon, kava. Potovanje je eno samo posedanje.

Mundo Amazonico

Prideva nenajavljena in imava srečo. Ne samo, da je na voljo angleško govoreči vodič, fant je tudi izjemno simpatičen. Pove, da je rodom iz vasi, oddaljene od najbližjega letališča pet dni plovbe po reki. Po šolanju se ni vrnil domov, ker mu ne diši poroka z dekletom po izbiri staršev. Pelje naju skozi park zdravilnih rastlin. V pragozdu za vsako težavo rož’ca raste: lajšanje bolečin, redčenje krvi, slabost, črvičenje v trebuhu, vnetja, starostne gube. Ni nama treba posebej spraševat, da nama pokaže ajurvasko, najbolj razvpito rastlino med njimi. Ta najprej očisti črevo na obe strani, nato pa še glavo.

Za sprehod skozi gozd si morava obuti visoke gumijaste škornje. Na srečo nama ne da možnosti izbire. Tisti milimeter gume vsekakor nudi malo boljši občutek pri koraku skozi podrastje, polnega življenja. Gosenice, žabe, metulji, termiti. Mimogrede opozori, kadar se sklonimo pod kakšnim pajkom, češ, ta je strupen. Tega opozorila ne jemljem resno, dokler ne gremo dražit tarantele. Za njo velja, da ni strupena, saj te ne ubije, le dobro uro se zvijaš v bolečinah za umret. Zavem se, da sva v smrtno nevarnem okolju. Vzdrževanje dobrega odnosa z duhovi pragozda ima svoj smisel.

Tabatinga

Vse se zdi sumljivo, ko enkrat prestopiva navidezno črto državne meje. Kot da vsi izza vrat trgovin in delavnic opazujejo le naju. Še motoristi imajo nekako zlovešč izraz na obrazu. Po vseh opozorilih o nevarnosti na brazilski strani mesta sva na preži. Z glavne ulice zavijeva le v najbolj široko trgovsko alejo. Pol kilometra stojnic s čevlji na obeh straneh ceste. V pekarni najdeva izjemno dober narastek in okolica postane lepša. Malce se sprostiva. Ni problem v Brazilcih. Obmejna mesta so pač obupna. Povečan promet, trgovina, servisi, priložnost za zaslužek vabi priseljence od vsepovsod. Takoj po vrnitvi začutiva olajšanje: doma sva. Nisem pričakoval, da bom to rekel za Kolumbijo, državo z ne prav odličnim slovesom.

Park Santander

Predstava se začne ob petih, uro pred sončnim zahodom. Eskadrilje ptičev priletijo vse do krošenj dreves, pa se dvignejo nazaj pod nebo. Znova in znova vrtijo velike kroge. Usedejo se, pa spet splašijo. Hrup postaja neznosen. Sto tisoče pernatih letečih živali vrešči nad našimi glavami. Iz nekega razloga si za nočno počivališče izberejo ravno park sredi mesta. Prodajalci resignirano sedijo pod marelami, na debelo posranimi s ptičjo nesnago.

Ta večerna ptičja predstava je bolj ali manj edina atrakcija mesta Leticija, pa še te imava zaradi hrupa kmalu dovolj. V zgodnji noči večera iščeva kak privlačen kotiček, pa najdeva samo hrupne ulice, preplavljenje z mopedi. Vlaga, hrup in umazan zrak naraščajo v neznosen krešendo zoprnije. Kolumbijsko dogajanje se ob osmih zvečer šele dobro začenja, midva pa se iz centra olajšano umakneva v miren okoliš najinega bivališča in splakneva s sebe debel sloj tropsko urbane nesnage.

Sreda 17. julij

Po reki Amazonki

Nosači se krivijo pod težkimi vejami šopov banan. Majhne, velike, rumene, zelene in rdeče. S čolnov spodaj ob obali reke jih nosijo po bregu navzgor in ob tržnici olajšano vržejo na asfalt. Citrusi vseh vrst in oblik, pretežno krmežljavega izgleda, daleč od standardov naših supermerkatorjev. Krompir, peteršilj, čebula. Ribe vseh barv in velikosti. Oboroženi policaji strogo motrijo proces raztovarjanja, verjetno zaradi kontrole droge. Turisti prodajamo zijala. Čakamo, da nas vrkcajo na čolne, s katerimi se bomo potopili v gozdove Amazonije.

Čoln je poln potnikov. Velika prtljaga se pelje na strehi. Plovba ni kaj romantična, ko z veliko hitrostjo brzimo prek valov blatnega veletoka, držimo se Kolumbijske obale. Po bregu se vidi, da je reka nizka, čeprav je šele začetek poletja. Topografijo spremljam na zemljevidu telefona. Za otokom se reka razširi, široka je kot piranski zaliv. Ni veliko prometa, srečamo le nekaj naši podobnih ladjic in tri ribiče. Po dveh urah in pol naju na pomolu pričaka Teodora, mlado nebogljeno bitje s hitro španščino in angleškim prevajalnikom na telefonu.

Puerto Nariño

Še me drži tisti začetni krč ob prihodu v neznano deželo. Ni mi prav, da hoče Teodora ves denar v naprej. Lastnika še nisem videl, vse sem se z njim dogovoril prek whatsappa, vodiča pa sploh še ni na spregled. Za povrh ima koča problem z vodo. Milijon tristo tisoč se sliši gromozansko veliko, tudi v pesosih, zato plačam v naprej le spanje. Obrambni sistem, ki sem ga razvil v podobnih tropskih razmerah na drugem koncu sveta, v Indoneziji. Hvaležen sem Buddyju, ki v takih situacijah ne priliva olja na ogenj sumničavosti, ampak me zna razumeti in potolažiti. Popoldne se pojavi Johnny, najin vodič za naslednje tri dni. Pogovor z njim postavi stvari na pravo mesto. Vse bo v redu.

Puerto Nariño je zelo posebno mesto. Stična točka moderne države in pragozdnih staroselcev. V tem koncu Amazonije najgloblja točka, do koder sega civilizacija z državno upravo, trgovino, zdravstveno oskrbo, obveznim šolanjem in katoliško vero. Naselje, kjer imajo hiše vrata, okna pa nimajo rešetk, kot povsod drugje v Kolumbiji. Hotel in trgovine. Šole in bolnice, ločene za meščane in vaščane. Bučne lokale s karaokami. Tržnico, priložnost zaslužka za kmete. Dve motorni vozili: ambulantni tuk-tuk in traktor za pobiranje smeti. Po novem tudi tri vodnjake s filtrirano pitno vodo (ki jo na domove raznašajo na glavi, ramenih ali samokolnicah). Poslujejo izključno z gotovino.

Nočni sprehod

Johnny v tem vidi priložnost. Življenje v Puerto Nariñu mu je všeč. Trije klani, ki tu živijo, se ne kregajo več za zemljo. Kmetje, ribiči, lovci. Vsi so rodom iz Peruja ali iz Brazilije, zdaj so Kolumbijci. Življenje blizu narave je manj stresno kot v urbani Leticiji. Relativno dobro izobražen deluje kot turistični vodič. Tujci smo drugačni, pravi, želimo v gozd, čim globlje. Kolumbijci se pragozda bojijo. Iz Leticije se sem pripeljejo le na kosilo in se še isti dan vrnejo nazaj. Zdaj že slutim, zakaj. Mi gringoti duhov pragozda preprosto ne jemljemo tako resno, da bi nas preplašili.

Po dobrem kosilu s krompirjevo juho, ribo, rižem in ocvrtimi bananami gremo na sprehod. Johnny naju pelje iz mesta na bližnji ranč s suhljatimi kravami na paši, kajmani v ločju, gromozansko ribo v ribniku, tukanom na strehi in mini opico, ki še vedno žaluje za mamico in pri puncah išče tolažbo. Le koliko bolh bo Punči prinesla v svoji kiti v posteljo? Nazaj grede iščemo nočne živali: žabice, paličnjake, tarantele, pajke. Iz pravih palminih listov lahko narediš prejo za šivanje, iz pajkove mreže pa laks za lovit ribe. Vse zna Johnny, pred šolanjem v mestu je živel v komuni v džungli.

Četrtek 18. julij

Deep jungle

Johnny pripelje Miltona. Milton je bil lovec na tapirje, veličastne živali, velike kot krave. Zdaj ne lovi več. Kot nekakšen ranger sodeluje z lovci, skrbi za živali, jih mimogrede snema s skritimi kamerami, vodi turiste. Prek Johnnyjevih prevodov poslušava zgodbe z njegove šamanske poti. V naseljih staroselcev globoko v gozdu, nekaj dni hoje od mesta, je iskal šamana, da ga uči starodavnih ved. Darila, dobra in močna energija, pripadnost pravemu klanu in nekaj sreče pri sprejemnem izpitu je potrebno, da te takšna skupnost sprejme. Globlje v gozdu, kot skupnost živi, bolj je nezaupljiva do tujcev. Še posebej, če nabirajo zlato.

Pot se začne zlagoma, sprva po dobro shojenih poteh do plantaž. Čez čas se zožijo v poti lovcev, malo kasneje se zdi, da sledimo le še živalim. Milton z mačeto širi pot skozi podrastje. Debla, debelca, gladka, robata, trnasta, pikasta, bodeča. Praprot prepredena s pajčevinami in stražarjem pajkom na sredi, pisane gosenice in metulji. Leteča semena iz avatarja. Johnny opozori na petje ptiča. The capitan of the jungle. To je zvok globoke džungle, nikjer drugje ga ne slišiš. Odgovarja mu tukano in ostala ptičja družba. Pod krošnjami na deblih visijo mini opice, ki skozi lubje cuzajo rdeč sok. Kače pa ne vidimo nobene.

Duhovi džungle

Ljudje gozda verjamejo v ravnovesje — nekaj naravi vzameš, nekaj naravi daš. Ko vzameš preveč, se ravnovesje podre. Na Kolumbijski strani staroselcem v borbi s kapitalom pomaga država. Zemljo lahko uporabljaš, ne smeš pa je prodati. Na peruanski strani se še vedno dogaja, da poglavar vasi proda deset dreves za nekaj sto dolarjev, pa jim podjetje s stroji podre ves gozd. Skupaj z lesom izgine tudi vsa naravna lekarna, ostanejo praktično brez zdravstvene oskrbe.

Milton pripoveduje najbolj neverjetne prigode. Vse ima razlago, vsaka rastlina, žival, vse je povezano v zgodbe. S pomočjo duhov ujameš žival, najdeš črva ali hranljivo seme, vodo v lijani, pot domov. Nabereš smolo z drevesa, ki reši hišo zlih duhov ali zakon iz težav. Džungelski duhovi so strašljivi. Skačejo po eni nogi, ali pa imajo eno oko na glavi in usta na trebuhu. Ne bi se jim rad zameril, pa zato ne zavrnem snežno belega črva, ki ga je Milton potegnil iz nekega debla in se sedaj zvira na njegovi dlani. Okus ima na kokos. (Punči se nekaj časa ne bo lupčkala z mano.)

Jaguar

Malico imamo na vrhu majhne vzpetine. Vrh je Milton prevzel jaguarju. To si je drznil, ker sam pripada klanu jaguarja in mačka to čuti. Vsakič, ko pride sem, z urinom označi teritorij. Mačke in kače to upoštevajo, škorpijoni, mravlje in komarji pa ne, ti krvosesi nas ožirajo na polno. Off ne pomaga, tudi kajenje najbolj črnega tobaka ne. Johnnyja so praske krempljev na deblu in sledi tac v blatu čisto prevzele. Prizna, da še nikoli ni bil na tako globoko v gozdu, tako blizu jaguarja.

Zdi se nama, da sva v džungli pustila dober vtis. Milton je bil navdušen, ko sem sredi belega dneva iz votlinice uspel privabiti ogromno tarantelo. To ne uspe vsakemu, pravi. Gugala sva se na dvajset metrski liani kot Tarzana (in je Johnnyja zaradi tega skoraj pobralo od skrbi). Ves čas so nas obletavali metulji, ki veljajo za prijatelje dobrim ljudem. Kažejo jim pot do vode. V glavnem, duhovi so naju spustili v gozd in tudi iz gozda brez velikih prask. Apetiti so se mi povečali. Ob naslednjem obisku bi šel na šamanski obred z ajahuasko.

Petek 19. julij

San Antonio

Ko jim je reka Amazonka spodjedla breg do nevarne bližine, se je polovica skupnosti preselila na travnato čistino, točno nasproti Puerto Nariña, na peruanskem bregu Amazonke. Prevozniki droge nad zasedbo letališke steze niso bili navdušeni, a so se prej ali slej morali vdati. Vas živi od turistov, ki prihajajo sem gledat lenivce in pojest dobro kosilo. Prednost skupnega jezika jim omogoča, da gravitirajo na Kolumbijsko stran. Otroci na kolumbijsko stran hodijo v šolo, tam kupujejo stvari, še filtrirano vodo vozijo od tam.

Velike lesene hiše v vasi so postavljene v ravni vrsti. Stojijo na visokih kolih, kajti v deževni dobi se reka razlije in prekrije vse. Piščance prestavijo v nadstropje, da ne postanejo hrana akanondam. Ribe pobegnejo globoko v gozd. Iz juke, ki so jo pred zimo pobrali, meljejo moko za ozimnico. Če te v vasi ocenijo kot good people in te sprejmejo, komot prideš živet sem. Ni infrastrukture, ni računov, ni davkov. Dobiš parcelo, zgradiš hišo in živiš simple life. Vse kar rabiš, je hrana in zaščita pred komarji.

Piranje v Tarapotu

Iz nekega razloga so ljudje mahnjeni na delfine in tudi v Puerto Nariñu so glavna atrakcija, čeprav se sploh ne mečejo iz vode in je hrbtna plavut, ki štrli iz blatne Amazonke edino, po čemer je mogoče ločiti rožnate avtohtone rečne delfine od njihovih morskih bratrancev, ki sem zaidejo kot spremljevalci ladij.
Po enem od pritokov se zapeljemo do jezera Tarapoto in Johnny naju po izkušnji tarzanskega zibanja na lianah sedaj milo prosi, naj nikar ne skočiva v vodo brez rešilnih jopičev.

Po silovito barvnem sončnem zahodu, ki se s tako gotovostjo lahko zgodi vsak večer samo v gosti vlažni atmosferi nad deževnim pragozdom, kot zaključno dejanje najinega trodnevnega turističnega paketa namočimo trnek. Johnny se širokousti o velikih ribah, ki so nekdaj živele v teh vodah, pa ga sumim, da je večino teh zgodb slišal od očeta, saj ne samo, da ne nosi mačete, od mene si celo sposoja švicarski nožek. No, ko začno na tla čolna pristajati piranje, sem vesel, da niso zelo velike. Ravnokar sva v tej vodi plavala?!

Zvečer greva prav na silo spit eno pivo na promenado ob obali. Večer pred jutrišnjo proslavo so lokali prazni. Kljub temu je glasba v vseh lokalih navita na ves glas. Kakofonija hrupa, vročine, vlage, antimalarikov in piva je utrujajoča kombinacija. V posteljo se zvrneva še pred deseto zvečer.

Sobota 20. julij

Dan neodvisnosti

Sanje dobijo prijazno glasbeno spremljavo. Resno? Ob petih zjutraj, ko je zunaj še tema?! Še v jutranjem mraku se sprehodiva čez hrib v mesto po kavo in banane. Sita od včeraj se odločiva za sadni dan: mango, papaja in macho banane.

Čisto zares se parada za dan neodvisnosti začne ob osmih. Dolga povorka uniformiranih otrok, korakajoče policije vseh vrst, vladnih uradnikov in nevladnih okoljevarstvenikov, športnikov in staroselske straže. Činele, ksilofoni in bobni so paradi bučna spremljava. Čeprav je vzdušje prijazno, nastopajoči svoj nastop jemljejo smrtno resno. Župan in gosti iz Peruja mirno prenašajo dež. Zastavonoše pa stiskajo zobe, ko slavnostne zastave v stegnjenih rokah postajajo vse težje.

Sobotna lenoba

Tudi po zaključku govoranc pomembnih gostov obala pred mestom ostaja živahna. Glavno dogajanje je seveda nogomet, ki se igra na treh igriščih vzporedno. Otroci ližejo mini porcije sladoleda. Za naju lenoben dan brez aktivnosti. Punči popeče banane v listu, nato zadrema. V čast današnjemu dnevu v tednu preberem eno od Sobotnih prilog. Glavna tema: izraelski ekstremizem. Posedanje v parku, selfi pred napisom. Sklepne misli pred odhodom v Leticijo.

Zadovoljna sva s tem kar sva videla v Amazoniji. Dodala bi spanje v džungli — v šotoru z gosto mrežo proti komarjem. Videla bi kačo viseti z veje — na ustrezno varni razdalji. Pojedla bi vsak dan pol litra sladoleda — z garancijo, da ne povzroča driske. Marsikaj bi. A za začetek bi bilo dobro, če bi bolje prebral vsaj poglavje iz vodiča. Nisva šla na primer pogledat muzeja lesenih umetnin.

Amazonska džungla

Amazonska džungla je presenetila. Predstavjlal sem si veliko vode, vse plavajoče, drevesa, ki rastejo iz vode, iz močvirja, vsaj iz blata. Predstavljal sem si ljudi v krošnjah dreves, kako potujejo po lianah. Ni tako. Amazonka preplavi območje za dva do tri mesece na leto, sicer pa je teren suh in prehoden. Prevladuje zelena barva, rastline so velike, listi gromozanski, debla tenka v primerjavi z višino. Podrastje je prehodno, z dobro mačeto. Kot turist ne veš, ali te bo sok rastline pozdravil ali ubil. Sploh pa se ne zafrkavaš z duhovi džungle in vanjo vstopaš z vso ponižnostjo, ki jo premoreš.

Nazaj

Po dveh urah brnenja po blatni reki sva v bučni Leticiji. Ptiči ravno pristajajo v parku. Mopedi prevažajo cele družine. Iz lokalov vrešči glasba. Mir najdeva na balkonu restavracijie Tierras Amazonicas. Še enkrat odlična riba, tokrat tudi umetelno postrežena. Slovo od Reke.