Samopostrežni zajtrk je dolg čez celo steno. Sto raznoraznih kolačkov in pomad, od katerih ne bi izbral nobene. Plastične marmelade, plastični kolači, plastični mlečni izdelki. En sam cuker. V ponudbi izgleda Nutella še najmanj nevarna. Za pultom na koncu prostora ni kuhinje, samo espreso avtomat za pripravo kave in ogromna vreča za embalažo, iz katere je prišla hrana. Če južna Italija slovi po dobri hrani, potem je ta rezervirana za hotele in restavracije, v katere midva ne greva.

V današnjih časih, ko se arheologi izkopavanja lotevajo z zobnimi ščetkami, se zdi noro, da so pred manj kot stotimi leti čez staro rimsko naselbino potegnili asfaltni trak magistralne ceste in to tako, da so amfiteater prerezali na pol. Odgovornemu inženirju so po tem sicer sodili in ga obsodili, a cesta je še vedno tam, verjetno iz povsem praktičnih razlogov. Nekaznovani pa so ostali tisti, ki so iz debelega in strašnega obzidja okoli mesta Paestum stoletja odnašali kamenje in ga uporabljali za svoja bivališča. Arheologija in zanimanje za staro civilizacijo takrat pač ni obstajalo.

Na eni od špranj v gostem in temnem nasadu borovcev Buddy ustavi avto in predlaga raztezanje krakov. Mivkasta plaža naju takoj sezuje. Kmalu imava polne žepe ploščatih žabic. Super so, da na njih napišem zgodbo. Kaj za eni srečkoti so ti njeni otroci v vrtcu! Ves čas malo misli nanje in na to, kako bi jim popestrila dneve v vrtcu. Kilometri mivkaste plaže so skoraj samo za naju. En tip iz vode vleče dolge peščene črve, drugi z detektorjem kovin prečesava plažo.

Vse do Salerna obalna cesta ležerno piči naravnost vzporedno z morsko obalo med gozdnim vetrobranom na levi in široko rodovitno ravnico na desni. Pred Salernom se dvigneva na viadukte in praktično preletiva mesto ter se na drugi strani vključiva v Italijanski nedeljski režim s prometom zabite ceste. Vsi bi šli sončno nedeljo preživet na Amalfijsko obalo. Kljub vrivanju z vseh strani ni prav nobenega trobljenja ali nestrpnosti, tudi ko čakamo skoraj pol ure na mestu. Ducatti je šel v črepinje. Nič čudnega, ob tej noro predrzni vožnji lokalnih Rossijev. Na srečo motoristu ni nič.

Avto pustiva kar na magistrali pod znakom za prepovedano parkiranje. Ni druge možnosti. Z malico se spustiva na plažo, stopetdeset stopnic skozi kraj Atrani. Vesela družina se namaka v morju. Tudi midva bi se, pa so kopalke ostale na vrhu stopnic.
Pločevinasta reka avtomobilov se le počasi premika skozi naslednji kraj, Amalfi, po katerem je ta celotna strma obala dobila ime. Ta je še najboj zabasan s turisti. Čeprav slikoviti kraji čepijo na vsakem drugem rebru te grobo členjene obale, bi šli vsi na kavo ravno tu, kjer sta jo pila že Tolstoj in Wagner.

Sentiero degli Dei — 2 h 40′, 12 km, 870 višincev
Lonely planet se mi po slučaju odpre na strani ‘Don’t miss.’ Najdem pot bogov, ki velja za eno najlepših poti v regiji in vodi prek Amalfijskih pečin visoko nad obalo od Bomerana do Nocelle. V tekaški opremi prehitevava nedeljske romarje kot za šalo. Buddy malo trepeta zame, ker so poti ozke, pečine pod njimi pa tako globoke, da res prek skal dvigujem noge malo više kot ponavadi. (Pod neko hišo panično iščejo Titija …).

V Nutelli (tako prekrstim najin cilj, da si ga laže zapomnim) sva v petdesetih minutah. Zdi se nama, da imava dovolj časa in obrneva v hrib, da se nazaj vrneva po bližnjici prek vrhov. Pot je še malo ožja, malo bolj strma in povsem samotna, razgledi na Tirensko morje v sončnem zahodu pa kar malo preveč kičasti. V Boomerang se vrneva še brez lučke. Kar dober trening.

Po uspešnem treningu Buddya povabim na kavo, kar se izrodi v popivanje z aperolšprici in neštetimi skodelicami prigrizkov v obliki palčk in ribic in čipsa. Kar precej luksuzen regeneracijski radler. Saj je skoraj Silvestrovo. Bife se polni. V še tako majhnem kraju se vedno najde dovolj mladine, da je posedanje v lokalih zanimivo tudi v hladnih zimskih večerih. Pozna se, da je gostota poseljenosti v Italiji skoraj dvakrat večja kot v Sloveniji. Na teveju se vrti božični program: Last Christas, All I want is you in Jingle Bells poslušava od jutra do večera, vsepovsod.

Mehka od teka in regeneracije in precej premražena od zimskega hlada v vlažnih pajkicah se v avtu pokrijeva z deko in se na drugi strani planin spustiva v morje luči, nad katerim stoji silhueta strašnega Vezuva. Zadnja postaja najinega novoletnega potovanja: Pompei.

Discover more from Fotografov dnevnik
Subscribe to get the latest posts sent to your email.