Ženski princip

Zima je bila za vipavske razmere dolga in mrzla. Hiša odprta vetru, brez oken, brez milosti. Neprijazno okolje. Tudi zame — čeprav v bundi, kapi in rokavicah. Hiša v Podragi je bila prostor, kjer si zdržal — ne prostor, kjer si bil. Meseci ritma: dva dni na gradbišču, preostanek tedna pregrevanje kosti in bitka s prehladom, ki je v nosu nabiral priložnost za izdaten smrkelj. Buddyja je položilo dvakrat.

Potem se stvari premaknejo. Bager poravna jarke okoli hiše, okna zaprejo hišo, temperature postanejo prijaznejše. Za prvomajski teden se preseliva v Podrago. In v hišo pride nekaj, česar prej ni bilo. Ženska roka. Na hodniku se zgodi kuhinja. Ne načrtovana, ne zrisana. Samo postavljena. Miza, stoli, kuhalna plošča. Prah izgine vsaj s površin, kjer se jé. Jedilnik, ki je do včeraj temeljil na kruhu, siru in majonezi, se obogati. Pašta. Frtajla s šparglji. Topla hrana. Prostor se začne obnašati kot hiša. Jaz pa spet kot človek.

Mešam malto, vijačim profile, merim ravnine. Delam tisto, za kar se zdi nujno, da bo hiša stala. Buddy prekopava njivo. Sadi. Iz opeke oblikuje gredice nenavadnih oblik.
“Te opeke rabiva za tlak,” rečem, ko vidim, kako izginjajo s kupa.
“Ne, te so za rob zeliščnega vrta,” mirno odgovori, ne da bi sploh dvignila pogled.
V glavi na hitro preračunam, koliko jih še imam, koliko jih še rabim, in ali se mi splača odpirati to fronto.
Praktično nimam nobenih možnosti. Material se je preselil drugam, iz notranjega oblikovanja v krajinsko arhitekturo. Opeke izginejo v zemljo in postanejo rob vrta.

Vsak od naju živi v svojem projektu. Jaz vidim detajle špalet, vogale zidov, prereze tal, toplotne mostove, preboje za cev. Zapiram probleme, ki jih je hiša nabrala v devetdesetih letih. Buddy odpira prostor za naslednjih petdeset let — za ljudi, za rutine, za stvari, ki se še sploh niso zgodile. Jaz zaključujem faze. Ona vidi, kje se bo prala solata, kje bo stala miza, kje se bo čakalo na večer. Hiša ni več skupek rešitev. Postaja prostor, kjer začenjava živeti, še preden je končan.

Sediva v topli sobi. Rit na pečki, pogled skozi okno v dolino. Mrak pada. Reče: “Samo še WC mi zrihtaj, pa se lahko vselim.” Postrani jo pogledam. Vse, kar vidim v fazi ‘še daleč do konca’, je za njo že praktično opravljeno. Jaz vidim nedokončano delo. Ona vidi bivanje. Podraga 88 je naslov njenega stalnega prebivališča.