Zaupanje

Na gradbišču že nekaj časa ni bilo nikogar. To vidim po dixiju, obrnjenem z glavo navzdol, odkar ga je prejšnji teden prevrnila burja. Okolica hiše je razkopana, kupi zemlje so manjši le za toliko, kolikor so se sesedli sami vase. Po parceli ležijo leseni ostanki opaža, kosmi purpena in zarjaveli žeblji.
Zadnji kontakt z gradbincem je sms sporočilo: Pokličem jutri. Ne vem več, od kdaj je. Od takrat, ko sem še verjel v ta jutri. Delavci so odnesli svoje orodje. Očitno sva z razkopanim gradbiščem ostala sama.

Gradbinca sem dobil s toplimi priporočili. Čeprav je več mesecev premikal začetek del in nama uničil dopust, sem ga bil pripravljen čakati. Zdelo se mi je, da pač tako je, če hočeš dobrega izvajalca. 

Štart je res izgledal obetaven. Hodili smo po hiši, gledali v načrte in se dogovarjali glede izzivov, ki jih prinaša obnova sto let stare hiše. Na vsak predlog sem slišal “Ni problema!”. Zdelo se mi je, da sva se razumela. Ampak očitno vsak po svoje.

Rušenje je šlo hitro. Hiša je bila odkopana v dnevu in pol, odvečni zidovi so se odpeljali na deponijo, hiša se je odprla. V tistih prvih nekaj tednih je vse kazalo, da bo šlo gladko.

Preobrat je prišel po dveh mesecih s prvim obračunom. Narejen po spominu in merah, ki so bile takrat že skrite pod betonsko ploščo. S fotografijami in računi podizvajalcev skušava rekonstruirati nekaj, česar ni več mogoče preveriti. Vsak s svojo verzijo resnice. “Na gradbišču nič ne velja brez podpisa na papirju,” reče z nepričakovano samozavestjo nekoga, ki drugega trdno drži za vrat.

V luči tega nauka poskušam poostriti nadzor nad delom, pa se me znebijo preprosto tako, da ključne stvari naredijo dan pred dogovorjenim datumom. Cevi, armatura, in detajli, ki so mu bili preveč zahtevni, so pod zaglajeno ploščo betona, na kateri lahko občudujem le še sveže mačje odtise.

Bager se ustavi. Pravijo, da je pokvarjen. Osemnajst ton železja naslednje tedne med kupi zemlje neuporabno služi le še kot kulisa. Nihče ga ne premika, nihče ga ne popravlja, razni obiskovalci odpirajo kabino in zapisujejo številke. 

Na gradbišče prihajata dva delavca. Delata počasi, z dolgimi pavzami za kavo in cigarete. Sedita na kosu zguljenjega kosa xps izolacije in gledata iz kleti na cesto. “Nema bagera, ne možemo mi ništa.” Sestankov z gradbincem ni več. Namesto njih dobivam kratka sporočila, ki se berejo kot vremenska napoved za Vipavsko dolino. Dež, mokra zemlja, ne moremo kopat. Potem bager izgine. Z novim lastnikom. Nihče tega posebej ne komentira.

Zima je dolga. Dež, sneg in veter. Okna so že narejena, pripravljena za montažo, hiša pa ostaja odprta. Burja preureja stvari po tlorisu. Še hladilnik, svetilnik v mojih premraženih dnevih, se včasih znajde prevrnjen na tleh.
Na enega redkih suhih dni skupaj z delavcema sestavljamo opaž za balkon. Stojimo na mokrih deskah, merimo, režemo, sestavljamo. Okroglina na vogalu mi je preveč pomembna, da bi jo prepustil dvem ‘majstorom’, ki sta z glavo že na božičnem dopustu. 

Po končanem delu se v preoblačimo v mrzli kleti. Vsakemu dam nekaj denarja. Božičnica. Majhna gesta, finančna kapljica v morje gradbenih stroškov. “Najteže je v težkih trenutkih ostati človek,” reče eden od njiju. To si zapomnim. Potem jih ne vidim nikoli več. 

Mesece kasneje pride naslednji obračun. Še bolj navit. A tokrat ne deluje. Oba z gradbincem veva, da se ne bo vrnil. Neskončna pregovarjanja. Po plačilu olajšanje. Konec krča v trebuhu. 

Hiša stoji. Malo bolj odprta, kot sem načrtoval. Situacija v mraku meglenega zimskega dneva vzbuja mešane občutke. Ob meni stoji sosed Dušan. “Pa kej si dobu tej delavce?!” reče. Nekaj časa molčiva. “Pejva na špric.” Pozabili bomo na njih še preden pride zadnji obrok kredita.