Vsi stari pod Voglom

Zadnji Vogel, 22.—24. november 2024

Petek

Na vratih mi med poljubom dahne: ‘Kak srečko si, ni ti treba ven v to vreme.’ Padel je prvi letošnji sneg, pokrajina je prekrita z belo idilo, ona pa bi bila doma. Tega od Buddyja nisem pričakoval. Ne razlagam ji, da biti doma ne pomeni samo piti kavo in ležkat pred tevejem. Po dvajsetih minutah kitare in desetih španščine se usedem za comp in od takrat vstajam le še za kratke premore s kavo in piškoti. Telefoni, tipkovnica, miška. Čisto padem not v flow in pozno popoldne sem potopljen v risanje načrtov.

Buddy se med tem vrne domov in nervoza v zraku rase iz minute v minuto. ‘Ti misliš sploh it?!’ Izborim si še eno uro, da se avtocesta proti Gorenjski izprazni. Ko res grem po stopnicah, zakliče za mano: Javi se, da bom ziher, da si gor! Raje ne sprašujem, kakšne načrte ima za tale vikend, ko bo doma sama.

Izleta na Vogel se veselim. Pohajanje po Bohinju mi je bilo nekaj samoumevnega, zdaj pa sem ne prihajam več tako pogosto. Občasno me zagrabi nostalgija za vsemi avanturami, ki sem jih tu doživel. Pekarna Planika na stari pumpi je še vedno prijazno odprta do osmih zvečer. Ne morem se upreti medenim kockam na popustu in mufinu s pistacijevo žmohtno sredico. Ko parkiram pod gondolo, na zadnjem zastonjskem parkirišču v dolini, je moje naročje polno drobtin. Današnji prehranski menu do sedaj res ni bil bogve kako dober.

Hodim po traktorski sledi, dokler se teren ne dvigne, potem stopim v celec, ker mi na zmrznjenem snegu drsi. Dereze sem pustil v omari, kakopak. Če bi verjel, da je res toliko snega, bi šel gor na smučeh. Vsake toliko se opotočem, ko mi korak nepričakovano pade globlje v odvodni jarek. Vseeno vztrajam brez svetilke. Gibanje v temi mi je všeč. Pod menoj sneg, nad menoj zvezde. Za trenutek se spomnim na divjo jago, potem pa te misli pustim za seboj. V glavi sestavljam predstavitev o delovanju podatkovnega strežnika. Možgani se še niso prestavili v petkov večerni modus.

Zato se ne obotavljam pred ponujenim šilcem žganja dobrodošlice. Tretji teden v novembru, Koča pod Voglom, vikend za druženje s košarkaško klapo in pohajanje po Bohinjskih planinah. Štiriindvajsetič smo že tu, naračunajo fantje. Želodček mi napolnijo z joto, tradicionalno večerjo prvega večera, ki jo zalijem s štajersko jarenino, in čeprav se zdi, je šel svet v teh četrt stoletja v maloro, se v tej družbi vsakič znova počutim enako dobrodošlega kot prvič in to mi ogreje srce.

Sobota

Martinčkam se na razgledni točki sredi smučišča. Ne da se mi še nazaj dol v senčno luknjo Zadnjega Vogla, saj je šele pol treh popoldne. Štartal sem ob udobni deseti zjutraj po obilnem zajtrku. Do vrha Vogla sem potreboval dve uri, nato še dve prek Šije do sem. V planinski knjižici imam nov žig. Čeprav sem bil na vrhu že nekajkrat, imam prvič s seboj tudi knjižico, trdno odločen, da bom žig tudi odkopal, če bi bilo potrebno, pa ni bilo, ker je z vrha sneg pometel že nočni veter. Žig je vsaj delno zadoščenje za ego. Na mrazu sta zmrznila tako ura kot telefon in na stravi ne bo popolne sledi današnjega podviga. Groza.

Pot ni bila povsem enostavna. Po eni strani me rajca, da prvi vlečem sled po idilični pokrajini, prekriti s snegom, po drugi strani me kljuva Buddyjevo opozorilo, naj ne hodim na vrhove, češ, da je nevarno. (Ona gre ta isti dan v planine s čelado in cepinom.) Res pazim. Na izpostavljenih delih za vsak korak preverim, kako globoko se bo čevelj pogreznil v sneg, včasih je tik pod njim skala, drugič globoka razpoka. Na kložah se površina ne vdre, ampak razlomi in odplazi po bregu navzdol. Najbolj me prestrašijo klini na prečki, ki me nepričakovano podrgnjejo po nogi. Z malo manj sreče bi jih zadel s kolenom in vriskal od bolečine.

Optimizem vogelskih žičničarjev ni dovolj. Tokrat je snega vendarle premalo, da bi na smučišču utrdili prvo plast. Zagledam markacijo in s smučišča zavijem na planinsko pot, ki se vije med borovci. Z vrha pri anteni pod seboj vidim skupino petih ljudi in to je za danes vse. Zdi se mi malo za tako čudovito vreme. Pet ur hoje po celem snegu v visokih gojzarjih me utrudi. V koči v roke vzamem tarok karte in se pogumno usedem za mizo številka ena.

Enkrat na leto igranja je premalo, da bi se znašel v vseh odtenkih igre, pa včasih kakšen štih kapitalno zajebem. Spravljivo kimam med razlago taktike v igri z napovedanim pagatom ultimo. Dan na zraku, prvi hod kosila in sveža jarenina me zazibata v omotico, ki se ji prepustim. Tudi po to sem prišel na Vogel. Ob desetih zvečer spim. Ne moti me butanje vetra ob hišo, ne motita me smrčanje in vonjave na podstrehi.

Sredi noči se grem za minuto in pol nastavit divjemu vetru, ki prinaša kristalno čist razgled vse do Triglava na drugi strani doline. Neštetokrat sem že stal na tem robu med praznenjem mehurja in občudoval ta razgled. V štiriindvajsetih letih se ni spremenil niti za malo. In prav gotovo se tudi v naslednjih štiriindvajsetih ne bo. Ni pa povsem zagotovo, ali bom jaz takrat ta razgled gledal v živo ali ga bom le sanjal. Doma prižgem televizijo in slišim, da napovedujejo tretjo svetovno vojno.