Vročina

Leživa na postelji in nemočno opazujeva, kako nama telo počasi koagulira. Uradni meteo app na telefonu pravi, da je v Dolini 38 stopinj Celzija. To morda velja za globoko senco. Take sence najina hiša zaenkrat ne premore. Čez dan jo sonce neusmiljeno segreva s treh strani. Okna in vrata tesnijo, vse ostalo pa prepušča vreli zrak v notranjost. Zrak v dolini se je ustavil, vročina narašča, in na preizkušnji ni samo telo.

Na dnu hiše je nekaj deset stopinj manj. A v kleti je še gradbišče. Čeprav … zdajle bi se lahko zleknil tudi prek golega betona. Crknjena sva zaradi neprespane noči. Navdušil sem se za obisk koncerta, kljub temu, da Siddharta ni tisti bend, zaradi katerega bi se pripeljala v to oddaljeno vukojebino, kot se je izrazil pevec Hamerja, skupine, ki je nastopila pred njimi. Prišla sva zaradi festivalskega vzdušja. Pri tem pa obiska Gore Rocka na Šentviški planoti nisva najbolje splanirala.

Povsem sva pozabila na možnost, ki jo ponuja festivalsko prizorišče sredi narave: after party brez omejitev. Z nočjo je postalo jasno, zakaj je celotno prizorišče od gostiteljskega naselja ločeno z dvometrsko ograjo. Ne, da kdo ne bi vstopil brez zapestnice, ampak predvsem zato, da škoda, ki jo obiskovalci povzročijo s svojim obnašanjem, ostane znotraj ograde. Pomislim na zaščitne ograje v Pamploni med tekom bikov, ki branijo mesto pred posledicami enotedenske norije.

Namesto da bi se po koncertu umaknila spat v avto na parkirišču nekaj sto metrov stran, sva svoj šotor postavila v taborišče ob prizorišču. Na notranjo stran ograje, v središče dogajanja. Popotniški šotor je lahek za prenašanje, nikakor pa ne nudi zaščite pred kričavimi veseljaki, ki s kozarcem v roki izgubljajo ravnotežje, dokler eden od njih ne stopi na šotor, naravnost med najini glavi. »O fak! Ha ha ha! A nekdo spi v tem šotoru?« Skočim k zadrgi in v naslednjem trenutku stojim pred mladinci. 

Pet jih je, alkoholno samozavestni, dva večja od mene. Ne rabim pretepa, dovolj bo, da jim predlagam drugo lokacijo za nadaljnjo debato. V poplavi adrenalina iščem aikido principe. Dovolj vztrajen sem, da tudi najbolj objestni mladenič neha jezikati in res se prestavijo. Miru pa ni več. Ne ogroža naju samo hrup, ampak predvsem to, da sva sredi četrti, v kateri se šotori umirijo šele čez dan. Bučna glasba se vrti do jutra, ko jo končno preglasi tovornjak, ki prazni diksije. Žvrgolenje ptičev ta dan nima priložnosti.

Štiriindvajset ur prej se je dan začel povsem drugače. V Ferrarijevem vrtu sva pričakala sončni vzhod ob zvokih Camino Sunrise: Tomaž Pačnik na klavirju, Matjaž Mlakar na saksofonu, ptiči za spremljavo. Če odštejem nekaj fotografov z velikimi torbami čez ramo, ki so križarili prek prizorišča in lovili popoln kader, je bila publika povsem drugače razpoložena. Nihče ni imel potrebe, da bi preglasil glasbenike. Ali ptiče. Ali drug drugega. Meditativni mir v jutranji svežini je ignoriral napoved še enega dne izrednega stanja zaradi vročinskega vala.

Kava v Mostu na Soči po spustu z Gore me ne pomiri. Za nama glasba komercialnega radia tekmuje s hrupom hladilniškega kompresorja, pred nama obotavljivi premiki prometa v iskanju prave smeri ali parkirnega prostora. Čez vse to še kričanje od potovalne nervoze razdraženih otrok. Smaragdni dragulj s simptomi jadranske visoke sezone. Poiščeva prostor za kopanje ob Soči. Zaplavava proti toku in splezava na bele, zglajene skale na drugem bregu. Jutranja ura in temperatura vode sta ravno prava kombinacija za nastavljanje premraženega telesa sončnim žarkom. Vsaj nekaj dobrih trenutkov dneva.

Ob plezanju iz vode naju pričaka na pomol privezan cvileč pitbul. Hoče v družbo lastnikov v senci. »A ima kdo vrečko? Da pospravimo to sranje. Res smrdi.« Dragica, iz tvojega psa je padlo ven. Upam, da bi pospravila tudi, če bi bila ravno na odhodu s svojo californio in kakec na plaži ne bi bil več tvoj problem.

Nataknjen sem. Vročina mi prihaja do živega, čeprav sem menil, da jo kar dobro prenašam. To je bilo, preden mi je skuhalo polovico beljakovin.

Ni več dileme. V hiši potrebujeva hlajenje. Hram. Ne samo za vino. Ne samo za telo. Prostor, kjer se ohladi glava.