Izleti

Vogel 2017

Podaljšan vikend se je začel že v četrtek. Druga vrsta pred ograjo na koncertu Dubioze kolektiva pomeni, da ali skačeš ali skačejo po tebi. V petek zjutraj se mi potem ni dalo prav zelo raniti, pa sem šel teč po Barju zgodaj popoldne. V soboto tradicionalni Takih je mal popoldne in nato še tradicionalni Vogel zvečer. Vse kot priprava za dolgo nedeljsko iskanje avta po Bohinju.

20171117--DSCF8202.jpg

Burek za kosilo

Dragomer, 17. november 2017  ⎯  24 km / 2h 23′ / 440 vm

Kam it v hrib, če štartaš na robu Barja? Ob železnici potegnem do Brezovice, potem ob avtocesti še malo naprej in v Dragomerju obrnem gor v hrib. Ko kakšen skavt imam v rokah karto na papirju in na uri kompas. Pot čez Barje že poznam s kolesa. Hrib pa je enostaven – dolg greben, ki me pripelje nazaj do Dobrove. Mudi se mi nazaj v službo, zato se ne onegavim in čez dve uri in pol sem že nazaj za pisalno mizo, stuširan. Malo daljše kosilo (bureka sem požvečil sproti).

Takih je mal

Okoli Šmarne gore, 18. november 2017  ⎯  21,5 km / 2h 12′ / 140 vm

Tone je za petdeset letnico tekel petdeset kilometrov okoli Ljubljane. Družbi sotekačev je bilo to všeč (noben drug ni šel cele poti z njim) in od takrat je prireditev tradicionalna. So pa leta pustia svoj pečat in tako se teče vsako leto manj, letos recimo samo še enaindvajset kilometrov. Tone je tudi dobrodelen. Z denarjem, ki ga zbere, gre s prijatelji v tretji svet postavljat ljudem streho nad glavo.

20171118--DSCF8234.jpg

Prireditev je sicer predvsem kulinarične narave. Na postojankah pomakamo napolitanke v šnops, na cilju nas pričaka ekipa Bejž če vejdeš s pršutom in vinom. Letos smo ga topili prek vročega kruha izpod peke. Končno se pokaže tudi sonce. Nikakor se mi ne mudi naprej s tele gostoljubne kmetije Ježek.

Vsi stari na Voglu

Na Vogel, 18. november 2017  ⎯  7,5 km / 2h 10′ / 1080 vm

Šmon je zaprt, v slaščičarni Park pa bitka za kremšnite, pekarna ne folga povpraševanja. Pride poln pladenj, pa v naslednji minuti izgine. Noro, kakšno povpraševanje po tej preprosti, za moje pojme daleč precenjeni škrobnati kocki. Je pa neprecenljivo opazovati ljudi, ko prvič napadejo zgornji pokrovček. Redki jo uspejo snesti brez sladkorja na hlačah in smetane na nosu.

20171118--DSCF8258.jpg

Parkiram pri hotelu No Tresspassing (bivši Belevue). Lani se mi je ta pot od Ribčevega Laza prek zgornje postaje gondole do Zadnjega Vogla zdela kar velik izziv. Letos sem bolj samozavesten. Na hrbet zadegam velik nahrbtnik s kremšnitami in se v temi poženem gor. Ko se kotalim prek kamnov, listja in vej, se malo jezim nad odločitvijo, da nisem obul tekaških copat. Danes so noge že malo težke in gojzarji pri tem nič ne pomagajo.

Na snegu opazim samo sledi živali, zajca in srne. Moja Bejbika me pogosto vpraša, ali se nič ne bojim Bohinjske divje jage. Hm, morda se, morda ne, doslej je še nisem videl. Pa tudi – strah sam ni pomemben. Pomembno je, kako ga premagaš. Ves čas recimo razmišljam o prehodu, kjer gre pot blizu prepada in zato skrbno pogledam za vsako markacijo. Ne iščem bližnjic in ne delam nepotrebnih korakov. Tako me je manj strah.

20171119-Vogel-DSCF8307.jpg

Sneg je ravno prav mehek, da se vdira pod palicami in pod čevlji. Do gležnja, včasih gre noga not med ruševje vse do jajc. Zdaj sem hvaležen za gojzarje. Le počasi napredujem. Prišel sem ven iz megle in med krošnjami se pokažejo zvezde. Čarobno. Precej se razveselim, ko zagledam luči od hotela. Od tam naprej bom lahko raztegnil krake do Zadnjega Vogla po steptani progi.

V koči me pričakajo fantje z večerjo: piščanci, rdeče zelje, rjavi mlinci. Netipični štajerski mlinci, ki navadno niso moja prva izbira, ampak neke vrste ploščati njoki, ki jih Berni naredi iz specialne moke. Potem tradicionalno igramo tarok, tradicionalno spijemo Stojanovo vino do konca in na skupnih ležiščih tradicionalno skupaj prdimo in smrčimo.

Na te fante se vedno lahko zaneseš.

Uskovnica

Uskovnica, 19. november 2017  ⎯  37 km / 6h 40′ / 1400 vm

Ne spim dobro. V dobro voljo me spravi porcija pogrete večerje, zdaj za zajtrk. Fantje sprašujejo, kam grem danes. Rečem, da grem do avta in potem morda še en krog okoli jezera. Ni mi odveč razlagat, ampak vem, da ni bolj dolgočasnega sogovornika od tekača. A smo trail tekači kaj drugačni? Vsi ti kilometri, ki jih naredim na svojih izletih ob vikendih, … v očeh jim vidim, kaj si mislijo. Prfukjenc.

20171119-Vogel-DSCF8281.jpg

Ko stopim ven iz koče, na križišču sled kaže desno gor, na Šijo. Jasno, zakaj bi šlo enostavno. Učenjak Clayton s Harvarda pravi, da odločitvi, ki jo sprejmeš, slediš sto odstotno. To je najlažja pot. Obvozi, bližnjice, popustki naredijo pot težjo, bolj komplicirano, stresno. On je ta komitment ilustriral s svojimi mormonskimi navadami, ki mu ob nedeljah prepovedujejo delat.

Kaj pa moj komitment? Zakaj je meni laže it čez Šijo? A, prfukjenc? Prvi kilometri so vedno težki. Ko bi imel vsaj tisto ekstra kremšnito sabo. Za malo tolažbe. Basanje s sladkorjem vedno pomaga. Ali pa vsaj politanke, cel žakelj jih je bil na mizi. Iz misli me zdramijo snežne sani, ki pridejo nasproti. Zadnji Vogel je steptan, ampak zaprt. Sredi proge je raztreščena velika skala. Le kako je prišla sem?

20171119-Bohinjsko jezero-DSCF8325.jpg

Pri avtu menjam opremo, zdaj vlečem že iz tretje vreče (v četrti je civilka za domov). Poleti je bilo tako enostavno. Majica, hlačke, nogavice, copati. Isti komplet za cel mesec. Zimske razmere zahtevajo resne priprave. Ravno prav topla jopica, pa ne pretežka. Perilo, ki naslednji dan ne bo smrdelo. Eni čevlji za sneg, drugi za gozd, tretji za asfalt. Lučke za temo. Rezervne baterije za fotko. Velike krpljice na pohodnih palicah.

V tekaških copatih in z manjšim nahrbtnikom gre hitreje. Najdem zgornjo pot skozi gozd do Ukanca, nato obrat in po drugi strani nazaj. Sonce mi dvigne razpoloženje. Pri Hudičevem mostu se spomnim, kako sva z Bejbiko podila krave od najinih koles, ki so vzljubile sol na sedežih. V glavi se začne ples spominov na čase, ko sva bila tu pogosto. Bohinj je zame en tistih krajev, kjer se polnim s pozitivno energijo.

20171119-Voje-DSCF8345.jpg

Pri slapu Voje tabla za Uskovnico, a pot ni nič bolj urejena kot pred leti, markacije bledijo in pokajo skupaj z lubjem. Na tej strani Bohinja ne skrbijo tako lepo za markacijski eks tempore. Nebo, ki se začne temniti, mi da pospešek in na Uskovnici sem dokaj hitro. Pa je samo oblak. Strese nekaj snežink, ki jih lovim na jezik in gre naprej. Namen sem imel tu gor pojesti malico. Zdaj pa ne čutim lakote in do konca je samo še navzdol.

Ko zagledam veliki M na modrem nebu, se zdi McCafe dobra ideja. Drive-in, niti iz avta mi ni treba stopiti ven na hladno. A očitno je Radovljiški McDonalds the place to be v nedeljo zvečer. Vrsta pred okencem se vleče enako mučno počasi kot semafor v petkovi ljubljanski prometni konici.

Uskovnica

Kava je bila pa dobra. Do doma nisem zadremal.