Ultra

Noč. Čelke iščejo mačja očesa. Ponoči je metlanje lažje. S Klaro pobirava zastavice, trakove, usmerjevalne table s križišč. Zapirava progo po zadnjih tekačih na UTVV. Zadnja skupina nama je ušla, odkar so se na okrepčevalnici znebili svojega sidra, onemogle punce, ki se je v dolino vrnila s kombijem. Vozli so dobro zavezani, odvežejo se z enim potegom. Nahrbtnik me tišči, leseni količki štrlijo ven. Ne tečem. Pa vseeno vem, kako se počutijo tekači. Ista utrujenost, njihova se meri v urah, najina v pobranih zastavicah.

Še lani sem tu v Vipavski dolini tekel na šestdeset kilometrov dolgi razdalji. Predlani sto deset. Letos o nastopu nisem niti razmišljal. Premalo treninga, preveč gradbišča. Vseeno sem sodeloval. Označeval progo, delil številke na registraciji, kričal ob divjem bobnanju na štartu, občudoval solze sreče na cilju. Srečujem obraze, s katerimi sem običajno stal v vrsti pod štartnim obokom. Tokrat imam na sebi majico z napisom volunteer. Zafrkavam se, da je to upgrade. Nihče mi čisto ne verjame. Ni pomembno. Moja štartnina je visoka. In časovna metla veliko bolj neizprosna.

Na gradbišču je ritem podoben, samo brez številke na prsih. Osem, deset, dvanajst ur v pogonu. Stopnice gor in dol. Utrujenost, ki ne izgine čez noč, ampak se samo prestavi v naslednji dan. Debela odeja čez noč je edina prijaznost. Koma. Pretegnem telo v novo jutro, nastavim kožo jutranjemu hladu in se vrnem v prašna oblačila od včeraj, tretji dan. Nogavice so še malo vlažne. Vem, kmalu bo bolje, da se le malo ogrejem. Zajtrk stoje, iz roke. Hladilnik odprem z umazanimi prsti, zaprem z brco. Na stranišče hodim nad jašek v tleh, brez sifona priklopljen na prebavni trakt vaške kanalizacije. Ni romantike, samo ritem.

Preživetja v takem sem se naučil na ultrah. Zaveš se, da je meja cone udobja še zelo daleč od smrtne nevarnosti. Človek preživi marsikaj. Da ne gre vedno gladko, a zaradi tega ni konec sveta. Telo se pritožuje, beži v počitek, glava išče izhode. Po tistem, ko si tam že bil, veš, da je to samo stanje. Ne rešuješ ga. Greš skozi. Utrujenost sama po sebi ni problem. Problem postane, ko se ustaviš. Gibanje je rešitev. Na ultri greš do naslednje okrepčevalnice. Na gradbišču greš po naslednjo vrečo lepila.

Razlike so drugje. Na ultra teku imaš start in imaš cilj. Črto, ki jo prečkaš in pomeni konec. Črto, ki prinese medaljo, pivo, objem. Telo se trese, a zgodba je zaključena. Na gradbišču ni ciljne črte. Vsak dan se začne znova. Kar si naredil včeraj, je le osnova za današnji naslednji korak. In tisti občutek, da se je cilj z vsakim korakom samo še malo bolj premaknil stran. Na ultri imaš uro in imaš oznake in veš, da bo enkrat konec. Na gradbišču moraš preprosto verjeti, da bo konec.

Po predaji zastavic se ob štirih zjutraj potikava po cilju. Ob tej uri cilj ni ravno spektakularen, le nekaj najbolj požrtvovalnih prostovoljcev na trgu drži noč pokonci od enega do drugega dne. Vsake toliko pride v cilj kak tekač. Utrujen, sesut, pa vendar zadovoljen. Z novo izkušnjo. Z zaključeno zgodbo. 

Najina še ni zaključena. Na najini majici ne piše finisher. Midva jutri nadaljujeva.