Tromeja
V soboto je Tamar poln, redarji skrbijo za red na parkiriščih, odločim se za beg na drugo stran, gor na Tromejo. Najprej dol do Rateč po sneženi špuri, potem gor v hrib po gozdni cesti, ves čas po snegu, nasproti prihajajo turni smučarji in sankači. Lahko bi končno preizkusil dereze, pa jih nimam s seboj, od daleč je hrib izgledal kopen. Nekaj časa se lahko delam lahkega in stopam po skorji, više gor se sneg vztrajno vdira in drsi, skrajšam korake, podplati na salomonkah nimajo več dobrega gripa.
Ne vem, ali se kdaj znebiš tega občutka, ko rineš gor v hrib. Namreč: le zakaj mi je tega treba? Boli gleženj, ščipa v hrbtu, zmanjkuje zraka, mokra ruta zmrzuje na obrazu in vsa ogabna sili not v usta. Rame se upirajo teži nahrbtnika in se dvigujejo gor k ušesom, da bi spumpale večji volumen zraka, jaz jih tiščim dol, stran od ušes. Delam se sproščenega: nič mi ni, nič mi ni.
Utrujeno telo kolapsira, vleče ga skupaj, hrbet se krivi naprej, rit ostaja zadaj. Vedno bolj krevljaste korake delam, v pljučih je vedno manj prostora za zrak. Zdaj se začne resen trening. Predstavljam si vrvico iz glave na kateri visim, telo se mi premika kot marioneta. Glava gre gor, boki naprej, udi sproščeno opletajo. Ko mi uspe dvignit še roke nad sabo za nekaj sekund, sem dober za naslednjih nekaj kilometrov.
S Tromeje je lep razgled na senčno in na sončno stran, odtočim na avstrijski sneg in se spustim na italijansko stran. Pot je shojena, a mehka in strma, sneg leti zvrha v copate. Who cares, ni ga večjega užitka kot spust po mehkem. Po stezicah me vodi sled na uri, ustavim se v vodnem zajetju, s katerega visijo debele ledene sveče, spet malo navzgor na greben, pa lepa prečka skozi gozd nazaj proti Sloveniji. V Ratečah stopim v senco, takoj si dam gor jopico, mraz je. Ko stopim v sobo, imam premrle prste.
Dan prej na poti v Tamar me je tudi zeblo v prste na rokah, dvojne rokavice so vendarle zalegle. Posebna težava zimskega teka je tudi pijača, težko je goltati mrzlo pijačo. Celo nemogoče, ko zmrzne cevka iz mehurja. Za rešitev mi pove Katja v cilju GM4O. Mehur daš pod jakno, cevko pa v rokav. Pomaga tudi, da vsakič v cevko vpihneš zrak.
Ali pa greš v kočo na čaj.
You must be logged in to post a comment.