Triglav 2025

Krma — Triglav — Krma, 6. september 2025

Vse stvari zložim spet ven na stol in nahrbtnik odnesem nazaj v omaro. S seboj prinesem petinpetdeset litrski potovalni nahrbtnik, največji, kar ga imam. Dovolj prostora za vso robo, ki jo pripravim. Na vrhu Triglava naj bi šla temperatura ponoči v minus. Že dolgo se nisem gibal po takem mrazu, zato nabiram dolge majice in puloverje. Raje več kot premalo. Plus to, da peljeva mladince — le na kaj vse bodo pozabili? Dvojne rokavice, trojna kapa, žakelj bufov. Dvojna prva pomoč, vraževerje gor ali dol.

Teden je bil dolg in petek ni bil izjema. Deset ur za računalnikom. Plus sekirancija, ko gledam fotografijo stanja, ki mi jo pošlje gradbinec s hiše. Zdi se mi, da gradijo s preveč vehementnimi zamahi, jaz pa na to nisem pripravljen. Od počitka pred odhodom ni nič. Ob devetih zvečer skuham kičari za popotnico in ga prestavim v termoske. Nekaj dremeža ujamem na poti do izhodišča. Zacmokam z zlepljenimi usti, ko se ustavimo. Anja reče: To ni nič, včasih stopimo iz avta pri minus dvajset.

Klara, Zala, Ajda, Neža, Sebastjan, Luka, Anja, Stojan. Buddy s svojimi hčerami, te s svojimi fanti, za pomoč dva profi vodnika. Cela četica. Komaj se dobro štartamo, se tudi ustavimo. Zapojejo mi hepi brzdej. Aaaa, ok, je že polnoč. Hvala, hvala! Šampanjec pijemo na vrhu. Ne bo moj prvi rojstni dan na vrhu planine. Nekaj let nazaj sem ga doživel na Skuti. Dan prej sem z Amfibijci zlezel čez Zeleniške špice, kar je bil takrat precej velik in pogumem korak v moji planinski karieri. Kot nekakšen rojstni dan planinca.

Do Staničeve koče mi gre še kar v redu. Tam pa se preveč najem in s polnim trebuhom mi zmanjka prostora za dihanje. Dihanje skozi usta ni več dovolj, čez Rž sopem kot slon. Zaradi nadmorske višine morda. No, ne … Zato, ker sem len in povsem zaležan. Kdaj pa sem nazadnje obul športne copate? Na začetku julija? Razveselim se koče na Kredarici, kljub vonju, ki ga oddaja. Zajamem zrak, ko grem skozi vetrolov nad stranišči, znotraj v jedilnici je vseeno malo bolje. Hiter briefing, preoblačenje v dolge rokave in nadevanje varovalnih pasov.

Na Triglav ne gremo zaradi mene ali mojega rojstnega dneva. Poustvarit gremo fotko treh sester izpred dvanajst in nekaj let, ko so prvič osvojile Triglav in pozirale iz Aljaževega stolpa. Tako smo zaposleni s tem, da ne opazimo prenovljenega stolpa in panorame, ki krasi notranji del vrat. Jutranja ura z meglicami na vrhu je za nas sreča, ker nas je obiskovalcev malo. V miru lahko spijemo šampanjec in opravimo obred šeškanja mladinca, ki je stopil na vrh prvič. Tašča to opravi z nežno roko, da mu ne zada preglobokih ran.

Mladinci se ne pritožujejo, prav udobno pa jim tudi ni. Z vrha nas prežene mraz. Dovolj zgodaj, da nasprotnega prometa pohodnikov še vedno ni veliko. Najbolj zgodnje so družine z mladiči, ki neučakano poskakujejo proti vrhu. Pogumni starši … Ne vem, kaj naj si mislim. Je pot na Triglav res potrebna trofeja za otroke prvega razreda osnovne šole?

Zadnji sendvič in kava na Kredarici. Natakar mi ponudi kar cel tetrapak sojinega mleka za seboj. Pokvaril se bo, itak, nihče drug ga ne bo naročil v naslednjih štirinajstih dneh. Malo mi je žal, da ga je odprl le zame. Sori, vprašal sem. Kava je pa dobra, pohvalim.

Spustimo se direkt nazaj v dolino Krme. Ne čudim se, da predelu rečejo Kalvarija. Vsem se nam vleče. Ker trpijo kolena, ker so razbolela ramena, ker pred mano ni več prave motivacije, vidim le še rešitev v avtu. Potem poskušam prestaviti Stojanov nahrbtnik v prtljažnik, pa ga ne morem dvignit. Kaj pa je to?! V njem nosi poleg vsega še trideset metrov vrvi. Za našo varnost. GZS junak.
Ne bom se več pritoževal. Naslednjič bom vzel tetrapak z ostankom mleka, da ga rešim pred skisanjem.