Triglav čez Prag

Triglav prek Praga, 22. avgust 2024 — 13 h, cca 20(?) km, 2000 vm

Najbrž sem se prehladil ob odprtem oknu. Ne glede na vremensko napoved, ki obljublja nadaljevanje toplih dni, so noči v drugi polovici avgusta postale sveže in hladen zrak je zarezal v moje grlo. Še sam sebe ustrašim, ko s počenim glasom pozdravim kamerade. A vzburjenost pričakovanja poskrbi, da je splošno počutje dobro kljub neobičajno zgodnji uri. Ob 3:45 se spakiramo v avto in zavijemo na Gorenjsko proti današnjemu cilju: Triglav. Better bo bogatejši za dva Slovenca.

Jutranja hribovska morala je na preizkušnji, ko iz megle začnejo na nas padati kaplje dežja. Skoraj polna luna in topla noč v Ljubljani je včeraj izgledala kot dobra napoved in skoraj vabila k večernem štartu, jutro v Vratih pa nas pričaka z meglicami in nepredvidljivo napovedjo glede razjasnitve. Že v prvi uri mi namoči čevlje. Za povrh ugotovimo, da smo na napačni poti in da smo kakšnih sto metrov vzpona naredili po nepotrebnem. Zgodi se cela drama. Kot da ne bi bili tega trial and error načina napredovanja navajeni že iz pisanja kode.

Ko pridemo do tehničnih delov prehodov, je skala na srečo že suha. Jutro je razprlo meglice in skozi njih se nam občasno ponudi razgled na silhuete vrhov nad nami. Spoštljivo zvijamo vratove, ko gledamo navzgor. Namen imamo stopiti na najvišjega od njih. Selektivni razgled je čudovit: dolina spodaj je v megli, vrhovi nad nami v oblaku. Vidimo pa gore nasproti: Bavški gamsovec, Razor, Škrlatico. Dober občutek ob spominu, kje vse sem že hodil. Nekaj planinskih trofej sem že obesil pod pas. Nič takega za resne planince, za pisarniškega delavca pa vseeno nekaj.

Moja kri je gosta od rdečih krvničk, ki sem jih nabral na višinah Kolumbijskih planot, zato sem v prednosti, ne zadiham se zlahka. Tempo napredovanja je telesu prijazen. Po tehnično zahtevnejših delih se ustavimo in nadihamo, razgledamo, pogovorimo. Hm, … morda pa bi se lahko takega malo bolj sproščenega pohajanja po hribih tudi navadil? Pot čez pode je položnejša, pa se nam vseeno vleče, ker so noge utrujene in zaradi višine zmanjkuje zraka. Olajšanje, ko nas izza vogala doseže vonj Doma na Kredarici. Niti smrad niti neprijazna dobrodošlica oskrbnika nas ne odženeta s klopi, kjer si naberemo nekaj moči za zadnji del vzpona.

Tudi četrtek z ne ravno optimalnim vremenom ne odvrne planincev z božje poti. Drenjamo se ob zajli, speljani na Mali Triglav. Čakamo v vrsti na enosmerni promet. Pisana druščina smo. Trailaši v lahkih oblačilih in tekaških copatih. Stari kerlci z velikimi nahrbtniki in čepico namesto čelade. Mladina v polni alpinistični opremi s plezalnim pasom in varovalnim kompletom. Avanturisti v pajkicah, s palicami in šolskim nahrbtnikom. Pogumni očetje s šestletniki na uzdah in goprojem na čeladi. Triglav je ultimativna trofeja poletja in avgust je očitno najbolj primeren čas za to.

Ne morem se sprijazniti, da izumira navada pozdravljanja v planinah, pa vsakega pozdravim vnaprej, četudi je pol mlajši od mene, in če je potrebno, tudi dvakrat. Pri stolpu v knjižico pritisnem še četrti štempelj v kvadratek 42 in popijem pivo, ki sta ga guštra kot del inicializacije pritovorila na vrh. Mlatenje s štrikom po riti izpustimo, ker ga ocenimo kot konservativni, hirearhični in avtoritativni del tradicionalne kulture, ki ga v prehodu v sodobno družbo puščamo za seboj. Arhaični planinski običaji morda ne sodijo v podjetniški team building.

Spust se, kot vedno, vleče še bolj, kot hoja navzgor. Pogrešam priložnost za kakšen hiter korak, dolgotrajno pristajanje s težko nogo ves čas v istem ritmu mi zategne mišico in razboli koleno. V poznem popoldnevu se napoved sončnih žarkov ‘enkrat po enajsti uri‘ končno uresniči. Z dna doline občudujemo mogočno severno steno Triglava. Čisto malo nam je hudo, ker ni bilo razgleda z vrha, ampak generalno ocenimo izlet kot uspešno zaključen projekt. Nismo postavili rekorda, smo pa gor in dol prišli v enem dnevu, kar ni povsem mačji kašelj. Miaouw, miaouw!