Skoči na vsebino

Sveti Jurij

Sveti Jurij, Biokovo, 13. oktober 2024 — 55 km, 5 h, 1720 vm

Danes greva k sosedu od Ilije, na Svetega Jureta. Zakaj ne, ko pa že imava gorska kolesa s seboj. Cesta je asfaltirana, ni ravno tipično gorsko kolesarska, je pa vzpon vseeno spoštovanja vreden. Vrh je na 1760 metrov nadmorske višine, in ker lahko dejansko štartaš iz nič (no, malo je odvisno od plime ali oseke), je toliko tudi vzpona v enem kosu. Takega izziva v Sloveniji sploh nimamo in zato marsikomu vzpon na Jureta pomeni vrhunec kolesarske sezone. Saj nama tudi. Le da imam vseeno nekaj treme, saj sem se letos na Kozla usedel vsega skupaj trikrat. Mirim se, da lahko kadarkoli na hribu tudi obrneva in pravočasno z ure izbriševa trek, da se sramota ne objavi na Stravi.

Za trenutek me je prijelo, da bi se spustil s parkinga najprej do obale, da bi res naredil vzpon v celoti, po razmisleku pa zaključim, da nekaj spoštovanja tej gori le velja izkazati. Res bo blamaža, če se bom po takšnem napihovanju potem sredi klanca ustavil in zvijal od bolečin in samopomilovanja. Spomin na kolesarjenje ob Cetini dva dni nazaj je še vedno boleč. Neka točka na kolenu se mi je tako razbolela, da sem komaj prišel nazaj do Omiša.

Všeč mi je cenik na vstopu v narodni park Biokovo. Dnevna karta za osebo: 8 evrov. Karta za kolesarje: 5 evrov. Ker se ve, da skozi ta vhod planinci ne vstopajo, je jasno, da na tak način zaračunajo dajatev na motoriziran prevoz. Spretno. Bravo! Kljub temu na cesti prevladujejo avtomobili. Na cesti prehitiva enega kolesarja, naju prehiti en kolesar na baterije, pri vrhu pa še mladinec specialkar na treningu. Brez baterij gre mimo naju s trojno hitrostjo.

V spodnjem delu cesta serpentini skozi borov gozd. Vidijo se posledice poletnega požara. Avtohtoni dalmatinski črni bor je sedaj ogljeno črn. Nekateri predeli spominjajo na prizorišča fronte iz prve svetovne vojne, na srečo se nedaleč stran med črno ožganimi skalami že dvigujejo sveže zelene rastline. Spomnim se na prvi pogled neobičajne prakse v Kalifornijskem Sequoia parku, kjer sektorje v rednih časovnih presledkih načrtno požigajo, saj to gozdu dolgoročno koristi in ga varuje pred velikimi požari. Drevesno lubje nudi dovolj zaščite pred ognjem, dokler ta ni premočan.

Ko se cesta poravna, se tudi zoži. Promet se tukaj ustavi, saj večina obiskovalcev pride na Biokovo zaradi selfija z nebeškega sprehajališča, steklene ploščadi, drzno štrleče s pečine nad skalami.
Sploh danes, ko ni videti, da bi vrh Svetega Jurija nudil razgled, saj je oblečen v oblak. Gozd sva že zdavnaj pustila pod seboj, cesta sedaj vodi med planinami. Nekaj počitka pred zadnjim vzponom, ko prehod v visokogorje napovejo legendarne vrvi, obešene nad ograjo. Le kdo bi jim vedel smisel?

Izleti s kolesom imajo eno zelo dobro lastnost: navzdol gre samo od sebe. Tik tak sva nazaj pri avtu. Spet sva ob morju, sredi hrvaškega turizma. Apartmaji levo, apartmaji desno, vmes pekare. Pekara, Apartma, Apartma, Pekara, Apartma, Pekara, Pekara, Apartma, … Realnost Jadranske magistrale.

Strava me pohvali, da sem naredil najdaljši vzpon s kolesom ever. Najbrž me hoče prepričati, da sem že tak Pro, da rabim napreden račun. Od mojega ega hoče naročnino.


Discover more from Fotografov dnevnik

Subscribe to get the latest posts sent to your email.