Špalete

Še ena lopatka ometa odleti skozi okno na Duškotovo zelenico.

Leva roka že ima zalet, smer pa še ni prava. Desno špaleto sem ometal s forhendom. Za levo špaleto bi potreboval bekhend. Tega nimam. Zvijam zapestje, iščem pravi kot, a omet leti po svoje. Zdi se, da bom prej natreniral metanje z levo roko kot pa zidarsko frcanje iz zapestja z desno.

V ponedeljek pridejo monterji oken. Obljubil sem jim, da bodo zidarske odprtine točno centimeter in pol večje od oken. Zdaj moram to narest. Saj sem se pripravil. Pogledal videe na youtubu. Spraševal mojstre. Bral priporočila restavratorjev. Primerjal recepture. Osem delov peska, dva dela hidriranega apna, en del gašenega. Voda po občutku. Namešam maso. V vedru izgleda kot prvovrstna pašteta.

Potem stopim pred okno. Prva lopatka ometa pristane na tleh. Druga tudi. Šele tretja ostane na zidu.  Hitro mi postane jasno, da znanje ni v recepturi. Znanje je v gibu.

Mokri gradnji sem se vedno izogibal. Delal sem z lesom. Postelje, omare, kuhinje. Tam sem doma. Če je kos lesa predolg za centimeter, ga odrežeš še enkrat. Če je predolg za milimeter, ga pohoblaš in pobrusiš. Les je predvidljiv material. Omet je nekaj povsem drugega. Po pol minute mešanja je preveč suh. Minuto kasneje preveč moker. Na steni se obnaša drugače kot v kangli. Vsaka lopatka je malo drugačna od prejšnje.

Ko sem opazoval pri delu mojstra zidarja, sem pričakoval, da se bom naučil kakšne skrivnosti. Posebnega prijema ali postopka, ki zagotavlja uspeh. Pa ni bilo nič spektakularnega. Dve deski. Vaservaga. Nekaj cving. In tisoči ponovitev. Tudi mojstru pade lopatka ometa na tla, le da temu ne posveča posebne pozornosti.

Po nekaj urah dela imam občutek, da se moje telo upira novemu poklicu. Prsti so zatečeni. Telefon me ne prepozna več na prstni odtis. Rokavice si nataknem in spet snamem. Enkrat zaradi žuljev, drugič zaradi občutka v prstih. Rama protestira pri vsakem višjem metu. Sive packe malte so že vsepovsod, tudi tam, kjer jih nisem imel namena pustiti. Ampak počasi gre. Telo se uči. Najprej, koliko malte zajameš z lopatko. Potem, kako močno jo suneš. Pod kakšnim kotom. Čez čas začneš verjeti, da bo omet res ostal na steni.

Zvečer pregledam svoje delo. Na nekaterih mestih je omet že začel pokati. Za trenutek me stisne. Potem pa se spomnim, da je počil tudi mojstru. Razlika med začetnikom in mojstrom? Mojster ne naredi vsega popolno. Mojster ve, kaj je dovolj dobro kot osnova za naslednji korak. Čez kamen gre grobi omet. Čez grobi omet pride fini. Čez finega izravnava. Potem še plasti apna. Vsaka plast popravi nekaj prejšnje plasti in pripravi prostor za naslednjo.

Po osmih urah dela imam prste kot hrenovke in rame, v katerih poka. Jutri bom verjetno ves trd. Ampak danes prvič verjamem. Še pet odprtin. Ravno dovolj časa. Če bom jutri še lahko prijel kelo.

V ponedeljek bo hiša zaprta z okni in vrati. Po dolgih mesecih bo veter ostal zunaj. Tudi to je verjetno razlog, da vztrajam. Na koncu delovnega dneva si zadovoljno prižgem cigareto. Eno zadnjih brez slabe vesti v hiši.