Dogodki,  Izleti

Soča outdoor 2016

Soča outdoor, 1. in 2. julij 2016 — 110 km kolesa in 45 km traila

Kaj pa en krajši Lumpi trail čez vikend? S spačeno grimaso režečega se smajlija poskušam omilit izzivalno vprašanje, ko me Jan pisano pogleda. Izgleda, da je resno. Prvič, da po manualni terapiji ne reče le ‘veliko vode in sprehod’, temveč mi predpiše čisto zaresen počitek. Ne drznem nadaljevati, da je načrt še malo bolj ambiciozen. Okej, lahko se odpovem šotorenju — itak je vremenska napoved tako burna, lahko bi me dva dni namakalo. Nič se ne širokoustim, le pokimam in obljubim sprehode.

Janove roke delajo čudeže in res ne čutim razloga, da bi se odpovedal sobotnemu štartu na 45 kilometrov dolgem trail maratonu Soča outdoor. In za bikom gre še štrik — obleka, copati in nahrbtnik so v rumeni gumasti vreči, navezani na balanco kolesa. Skupaj s pižamo in zobno ščetko. Na štart se odpeljem dan prej s kolesom. Ideja je, da grem v smeri Tolmina čimbolj naravnost po zemljevidu, ne glede na hribe in doline, ki so vmes. Za ogrevanje me prvi dve uri prek Polhograjcev spremljal Andrej. Brez kančka usmiljenja je v petek pri meni ob sedmih zjutraj.

NaSoco
Hotavlje

Tik pred Topolo na silo prestavim, ketna se spre s sprednjim zobnikom, naredi ‘ghrhrhghr!’ in razpade. Mater, kaj pa zdaj?! Ni panike, iz torbice zmagoslavno potegnem rezervni členek za verigo. A tik pred klikom členka me prešine, da bi bilo morda bolje verigo sestavljati na zgornji strani zobnikov, in … Flink! Trenutek nezbranosti in mastna veriga uide iz rok ter izpljune členek v globoko travo. Že obračam kolo proti domu, ko Andrej iz žepa potegne (papirno!) karto Polhograjcev in ugotovi, da gre cesta do kolesarskega servisa v Puštala pretežno navzdol.

Na poganjavčku brez verižnega pogona navzgor tečem, navzdol se stiskam k balanci, da nese čim dlje. Po ravnem me potiska Andrej in tako petnajst kilometrov narediva v manj kot pol ure, ravno pet minut do ure, ko servis odpre vrata. Nova veriga, novi rezervni členki, gasa naprej. Zaradi te jutranje zamude se odrečem vzponu na Blegoš in iz doline ne zavijem na Kladje, temveč pri Gorenji vas zavijem desno skozi Hotavlje gor v slikovito romantično dolino.

NaSoco
Čezplez

Za posrat lepo. Včeraj sem imel doma na obisku košarkaške kamerade. Na novem teveju smo gledali fuzbal, zraven tamanili pivo in salame in kruh na terasi, tak čisto pravi carbo loading po moško. Ustavim se ob potoku in se obesim na veje. Pritisk popusti v olajšanje. Pa še diši, rit imam namazano z veterinarsko molžno kremo. Prste zdrgnem s peskom, za boljši občutek jih obrišem še z robčkom. Čas je namreč za prvi sendvič.

Pod mano je Cerkno, ampak da ne bi šel dol po asfaltnih serpentinah, na garminu poiščem črtkano pot. Zavijem desno na kolovoz, pripeljem se na jaso z razgledom, na sredi drevo, pod drevesom klop. Veličasten prostor za malico. Opazujem hrib na drugi strani. Lepo je. Iz Cerknega bi lahko šel tudi po cesti do Soče, a časa imam dovolj, odločim se za pot mimo Šentviške gore na Ponikve.

NaSoco

V Orehku vidim smerokaz za Zakojco. Grem pogledat, France Bevk, domovinska zavest in to. Mimogrede pogledam skozi okence v tabli strmo dol v dolino. ‘Stane, glej jo, našo Grapo!’ sta si rekla partizana v filmu Na svoji zemlji. Na križišču najdem klopco, spet malica, žemlja z mortadelo iz merkatorja v Cerknem.

Lepa pokrajina je tu gor, in opicanjene hiše. Ko pridem v take konce, po ozkih cestah, prek strmih klancev, sem vedno znova presenečen. Kako se pripeljejo sem gor s tovornjaki, pomislim. In zakaj neki, si tu, na koncu sveta, ljudje gradijo take graščine? Petek popoldan je, ljudje se še niso vrnili iz služb v dolini. Gostilne v vaseh so zaprte, vodo dobim pri babicah, družbo jim dela otročad. Počitnice so.

NaSoco

Dolg spust po serpentinah skozi senčnat gozd v dolino. Pika na i bo tole, si rečem, in grem v vodo kar v kolesarskih hlačah. Idrijca je toplejša od Soče, pravi sestrična Nadja iz Volč. Meni se ne zdi nič kaj toplejša od junijske Soče, v resnici se namakajo samo otroci, jasno, kaj pa oni vedo, da je voda pri petnajstih stopinjah mrzla. Pozno popoldansko sonce me greje, ko se spuščam proti Mostu na Soči.

Organizacijski šotor še postavljajo, punce na sprejemu številk še premetavajo škatle, ne morem dvignit niti številke. Hrane tu očitno ne bo, grem iskat po Tolminu kaj za pod zob, pa mi nikjer ne diši, prava žalost, grem v Hofer iskat burek in jogurt in sadje. Pri Jani si izprosim številko v naprej, da lahko grem v sobo. Dolga pot je za mano, 112 kilometrov in 2100 višincev.

NaSoco

V Čiginju vzamem sobo v The Blue House, apartmajski hiši nakinčani od zunaj in od znotraj. Receptor me spominja na Eltona Johna, odlično se prilega v slog hiše. Izgleda tako, da se tudi sam v tem okolju dobro počuti. Kolo spraviva na varno v garažo čez cesto, dogovoriva se za ključ in za zajtrk ob petih. Spijem pivo na terasi čez cesto. Tekma med Walesom in Belgijo je zanimiva, ampak sori, jaz moram spat.

Soča Outdoor Trail, 2016

Delam časovni načrt: štart tekme ob sedmih v Bovcu, štart busa eno uro prej iz Tolmina. Do tja rabim s kolesom kake pol ure, torej rabim zajtrk ob petih. Vstajanje ob 4:20. Eltona ob tej uri seveda ni na spregled. Nekaj hrane me čaka na mizi, nekaj si postrežem kar sam iz hladilnika v kuhinji. Če pred maratonom zadnji večji obrok pojem 24 ur prej, je zdaj drugače. Tak režim velja za cesto, ne za hribe, ko je tek iste dolžine časovno precej daljši. Gelov ne maram, zato bom moral med tekom vmes tudi kaj prebaviti. V nahrbtnik vržem mokre robčke, za vsak slučaj.

Soča Outdoor Trail, 2016

Kolo priklenem na steber organizacijskega šotora in za srečo pljunem na torbo: Počakaj me tu! Kljub zgodnji uri je na avtobusu že veselo, posebej glasni so Korošci. Tudi danes me straši dolga vožnja z avtobusom. V preprosto fizikalno formulo, sestavljeno iz dolžine, časa in hitrosti dajem na eno stran enačbe eno ure vožnje z avtobusom s hitrostjo magistralke, na drugo pa hitrost dvonožnega teka prek hribov, planin in dolin. Veseljačenje na avtobusu pomaga pri odganjanju kepe strahu v trebuhu.

Soča Outdoor Trail, 2016

Ah, Bovec, lepi spomini, tu sem preživel kar nekaj zelo posebnih smučarskih dni. Najbolj nepozaben je bil mesec dopusta med služenjem vojske v JLA, ko sem na Kaninu učil smučanja oficirje in njihove družine. Trinajst smučarskih učiteljev nas je bilo, same legende. Takrat nama je z Aljošo Reboljem uspela svojevrstna trofeja. Po močnem sneženju sva prva, ki si drzneva v nesteptano pokrajino. ‘Za domovino!‘ kričiva, ko prehitiva domačine in sveže zasneženi Krnici snameva junfer.

Škoda, da se zdi Bovec tako daleč. Premalokrat pridem sem.

Soča Outdoor Trail, 2016Skupina oddrvi s štarta, jaz se zadaj obiram in s fotoapratom lovim jutranjo roso na travi v kontra svetlobi. Mimo priteče tip z metlo na hrbtu. O-la-la!, izgleda, da bo treba hitreje. Ujamem tempo gospoda pri petinšestdesetih. To bo kar v redu, za začetek, da se ogrejem. Kot ponavadi me neprestano menjavanje tempa in ustavljanje zaradi fotografiranja spravi ob družbo. Emil Zatopek je prakticiral nekaj podobnega, samo on je na koncu zmagal. Jaz imam pa dobre fotke.

Soča Outdoor Trail, 2016

Lepa proga nas vodi pretežno skozi gozd. Mimo slikovitih zaselkov, partizanskih obeležij, cerkva. Veliko po blatu in malo čez hudournike. Jutranji hlad in megla sta kmalu izparela pod žarki, ki nam jih pošilja sonce na vroč poletni dan. Na koncu teka sem izčrpan, dobesedno scuzan. Izotonik z okrepnic mi kmalu razdraži želodec, zato se nalivam le z vodo. Pozna se neizkušenost organizatorja, ki nam ponudi le sladko hrano. Skozi pečico zadnje ravnine proti Tolminu me skoraj pobere.

Soča Outdoor Trail, 2016

Štejem do dvajset. Toliko korakov naredim, potem se prisilim v tek. Minuto. Pol minute. Deset sekund. Kolikor pač gre. Vsakič vmes dvajset korakov hoje za počitek. Blede se mi od vročine. Ko pridem na breg Soče, razmišljam, ali naj žrtvujem fotoaparat in se prepustim reki, da me odnese nizvodno do cilja. Tolaži me izjava zmagovalca, ki pravi, da mu je bilo zadnjih sedem kilometrov proge najtežja preizkušnja do sedaj.

Soča Outdoor Trail, 2016

Osvežitev v Soči, počasi prihajam k sebi, srečam Marka, sošolca iz srednje, čvekava o teku, službi, fotografiji, življenju na sploh. Ležanje na plaži tu ob sotočju Tolminke in Soče je mikavno, polno življenja. Obljubim si, da naslednje leto pridem s šotorom. Prezgodaj se mi mudi na vlak. Samotarskega tedna je konec. Doma me čaka hektoliter češkega piva in kofole.

Soča Outdoor Trail, 2016