Šnelkurz čez Kamniške
Slovenska planinska pot v enem dnevu, 29. september 2018 ⎯ 24 km, 3070 vm, 13 h 40’ ⎯ Fotolog
adijo pamet, stara kurba, adijo svet, pusti betonske nosilce, naj ga nosijo, adijo pamet, danes gremo na izlet
(Adijo pamet, Lačni Franz)
Tempo mini četice modrih čelad mi hitro postane prepočasen in šibam naprej. Šele ko ne vidim več njunih snopov luči, se ustavim in jih sede počakam. Noč ima svojo moč. Nervozen sem, skrbi me, ali sem dovolj oblečen. Dvatisočaki, megla, veter, morda noč v bivaku.
Tone in Miha imata resne nahrbtnike. Iz njih vlečeta flise, goreteks jakne, čelade, iberhoze, dvojne rokavice. Potem pomislim, da sem v teh istih majicah kot danes pretekel Bajkalsko jezero pri –25 stopinjah in sem malo pomirjen. Samo premaknimo se že.
je pa res da vsak mravljinčar se na koncu prelevi, vsak mravljinčar je čeladar, neusmiljen brez kosti
(Mravljinčarji in čeladarji, Lačni Franz)
Na vrhu Ojstrice Miha iz nahrbtnika ponudi čaj, limonado, kavico, sendvič. Potem se obrne nazaj po poti k avtu, midva pa greva naprej proti Planjavi prek Škarij. Na rdečih tablah so imena zahtevnih smeri označena s trikotniki in izgleda, da danes izbirava same take: zračni grebeni, strme prečke, škrbine s klini.
Na ves glas začnem prepevati – moja reakcija na strah pred globino. Tone izve, kdo so mravljinčarji (nežne duše), in kdo čeladarji v nizkem štartu. Čez dan mu odpojem še marsikatero iz zlatega obdobja jugo rocka.
izgleda, kao da smo živi, kao da smo zaspali, samo malo zaspali
(Mrtvaci, Buldožer)
Na travniku spodiva trop mladih kozorogov po pobočju navzdol, takoj nato pa se oglasi trušč nad nama. Dve kozi drvita čez melišče in prožita kamenje. Ogromen projektil prileti kakih deset metrov od mene. Ni ravno tolažba, ko pomislim, da mi čelada, ki je sicer nimam, ne bi pri srečanju s tem kamnom prav nič pomagala. Zdaj mi je že jasno, od kod ime Kamniške alpe. Ves čas se krušijo.
Koze so za Rolling Stones.
bar se nasmeši, kada me vidiš, ostani đubre do kraja
(Ostani đubre do kraja, Riblja Čorba)
Na vrhu vsake gore Tone poslika kovinsko škatlo in štempelj. Kao dokaz, da sva bila na vrhu (itak so vse iste, nemarno polepljene z nalepkami). Ko ujame nekaj signala, se začne ukvarjat z objavami na fejsbuku. Medtem naju vpišem v knjigo in v vrečko za smeti nabiram čike. Izgleda, kot da ni večjega užitka, kot priti na vrh gore in pokadit cigaret. Pa to še nekako razumem, ampak zakaj za vraga potem čika vsaj ne frcne čez rob stene?!
Anže nama je dal s seboj vrečko za nabiranje smeti. Pravzaprav sem presenečen, smeti ni veliko. Najbrž tudi zato, ker je bila pred kratkim akcija Očistimo naše gore.
Svaki čovek voli svog prijatelja, svakako … i ja ga volim, ja ga volim, ja ga volim
(Boogie za prijatelja, Buldožer)
Na Kamniškem sedlu v koči pojeva špagete. Nuša in Grega Tonetu prineseta hrano in še več obleke. Oblaki se malo odprejo in razkažejo gorato pokrajino, po kateri potujeva. Še bolj me je groza. Prej se zaradi megle vsaj ni videlo vrhov visokih sten in dna globokih prepadov. Nič ni zares fizično zahtevno; kar me muči, je usodnost vsakega premika. Nič avto-pilota, v naprej moram premisliti vsako stopinjo in oprijem klina.
Do sedaj sem si planinsko transverzalo predstavljal kot neke vrste sprehajalno pot, po kateri planinci z veliki trebuhi v flanelastih srajcah obiščejo kočo in si privoščijo joto in pir. Se opravičujem, ampak moje najbližje srečanje s planinarjenjem do sedaj je bilo branje Gospoda Trebušnika.
vikendom se žene, penju na planine, vikendom se muževi, penju na žene
(Slovenija, Buldožer)
Ko s polnimi trebuhi rineva gor na Brano, naju dohiti Aleš. ‘Vidva ne tečeta?’ Slišim neizrečeno: ‘Ali je kaj narobe?’ Odloži palice in mimo naju odteče strmo navzgor med skale. Počoham sem po glavi – pred kratkim me je vabil na skupno kolesarjenje. Pametno bi bilo, da si najdem en primeren izgovor.
Zdaj so trikotniki, ki na tablah opozarjajo na zahtevnost poti, opremljeni še s klicaji. Še bolj ozke stezice, še bolj krušljivi prehodi, še bolj zračne prečke. Fokusiram se na kline, ignoriram vse ostalo. Čez čas moji receptorji za strah otopijo. Sploh ne bruham od slabosti, pa sva že na Turski gori.
ja sam muškarac, koji ti neče uzeti za zlo, ako odmah kažeš da
(Odmah kaži da, Buldožer)
Tabla nama pravi, da je pot na Skuto s te strani zaprta in Tone pravi, da Ne pomeni Ne. Verjamem mu brez pripomb. Gora naju danes ne bo pripustila. Meni se itak zdi, da bi morali zapreti tudi veliko poti, po katerih sva ravnokar prišla. Iz žepa potegneva karto in začneva preigravat alternativne scenarije. (V tem Tone res uživa.)
Samo eno je gotovo – mimo Skute in Štruce morava po poti prek škrapljastih podov, ki jim ni konca. Še dobro, da so Mali. Med tem srečujeva mlade Čehe, ki potujejo po zastonjskih prenočiščih, od bivaka pod Grinto do bivaka pod Skuto. Samo ne ga zažgat, prosim, res je lep.
škoda, bil je lep, lahko bi bil pri njej, tako pa: fej! umivajo ga stare babe …
(Rdeči bar, Marko Brecelj)
Meni spanje v bivaku ne diši, napoved za noč je blizu nule. Čez Grintovec v Cojzov dom na toplo, je moj predlog, a Tone hrepeneče gleda Štruco in Skuto. Potolažim ga z gorenjsko zas’ko in kajlo domačega kruha. Čudim se mu, kako je prišel do sem na dve ovseni ploščici. Moje telo je ves čas lačno. Na poti sem poleg porcije špagetov pojedel še celo škatlo basmatija s fižolom ter pol žaklja domačih energijskih ploščic in ingverjevih bombonov.
zdaj pa pazi, ljubica, prihajava na nevarna tla
(Ljubica, Pankrti)
Še zadnji vzpon, z Mlinarskega sedla na Grintovec. Opis na hribi.net: … po poti, ki postane tehnično zahtevna. Pot naprej nas vodi po in ob mestoma izpostavljenemu grebenu, nato pa preide na osojno stran grebena, kjer postane še nekoliko težja, a so nam v pomoč številna varovala. Pot, ki je v zgornjem delu izpostavljena padajočemu kamenju pa nas po približno 1 uri hoje od Mlinarskega sedla pripelje na vrh.
S Kamniškimi sem za nekaj časa opravil, pravi Tone. Jaz samo pokimam, ker imam od vsega adrenalina v grlu debel cmok.
enkrat se zbudim, modro nebo, sonce greje, vse je lepo. Lepi so hribi, lep je ta gaj, prečudovit tam v daljavi planinski je raj
(Leta sredinskih odklonov, Pankrti)
Vzdušje v Cojzovi koči je zamorjeno, oskrbniku je zmanjkalo piva. Itak sem crknjen in grem zgodaj spat. Noč odspim v dveh delih. Sredi noči prezračim zasmrajeno sobo in se nadiham svežega zraka in mesečine. Naslednjič se zbudim šele, ko Tone preverja, ali sem sploh še živ. Ura je osem in dom je prazen, vsi dirkajo gor na Grintovec, na sedlo pa že prihajajo nove mravljice iz doline.
Nebo je sinje modro. Fejsbuk bo spet poln tipično dolgočasnih slik planin z nedeljskih izletov. Dol? Nak, ne še. Spet natakneva rokavice in za domom zavijeva na Kalško goro. Lovska pot bo bolj mirna.
čez noč pa zraste moj tamau, pa zrase čez šank, pa prau: ati ti’s pa pank! – novi cajtiii!
(Novo vrijeme, Buldožer)
Na hitro se oplakneva v hladni Bistrici in točno opoldne sva v lepi sveži majici na pikniku pri Anžetu iz Amfibije. Fantje razlagajo včerajšnje dosežke: 28, 33, 57 kilometrov … Tone se malo sekira, ker se mu je do sedaj najinih 24 kilometrov in 3 jurje višincev zdelo veliko, pa ga tolažim, da so to trenirani mladinci, v pajkicah in z lahkimi nahrbtniki, ki gredo na gele.
Midva greva bolj z andohtjo, imava pa več lepih slik.
En komentar
Pingback: