Dogodki,  Kolo

Sella Ronda Hero 2014

Tadej, kdo si?

Moški srednjih let z običajnimi simptomi krize. Lovim zadnja leta in sicer na kolesu. V svoji koži se počutim dobro kot še nikoli prej. Popolnoma se strinjam s teorijo U-krivulje zadovoljstva v življenju. Sem že na delu, ki se vzpenja, in lahko potrdim, da ‘staranje ni tako zelo zanič, če se zavedaš drugih možnosti’!

Če hočeš še bolj uradno – sem arhitekt, žrtev računalniškega razvoja, cele dneve sedim za rmizo, naj razvijam softver, delam grafično oblikovanje ali razvijam fotografije. Vsaj avtu se izogibam kolikor se da, po mestu se prevažam s kolesom. Najraje pozimi, ko je vsaka vožnja v službo avantura. Tisti teden po žledu letos je bilo prav carsko, celo Večno pot smo imeli kolesarji samo zase.

Odločil si se za športno preizkušnjo, ki gre precej iz tvoje komfortne cone …

Saj veš, kako je, sedimo v pisarni, po spletu gledamo posnetke športnih dogodkov in se nam cedijo sline. Potem pa enkrat zbereš pogum in tako sva šla z Mihom za en prost vikend v Dolomite ‘po sledeh herojev’, turistična varianta, klance navzgor premagaš z gondolo, navzdol se pa pelješ. Lepo, res. Zvečer sva se ob pivu kurila, kako bova enkrat ves krog oddelala tudi sama, na noge.

Vprašanje o komfortni coni se mi zdi zanimivo, opažam namreč, da jo pogosto zapuščam z raznoraznimi malimi izzivi, na primer umivanje zob z levo roko, tek brez podplatov in podobno. Seveda sem vedel, da je odpeljat eno tako vožnjo prek Dolomitov nekaj povsem drugega, zato sem začel o svojih načrtih glasno razlagati vsem in vsakemu. Taktika: več ljudi kot ve, manj verjetno bom zahinavil in opustil cilj.

Saj migal sem tudi prej, ves čas nekaj, ampak to so bile bolj rekreacije, enkrat do dvakrat na teden, priložnost za druženje, pivo, poškodbe in izgovore. Igral sem košarko kar precej časa, ker je bila res fajn klapa, ampak mi je telo vsakič razpadlo, da sem ga skupaj sestavljal potem nekaj dni, včasih tudi tednov. Pretekel sem nekaj polmaratonov, s podobnimi posledicami.

Res sem se našel v aikidu, prav posebni japonski borilni veščini, združuje vse, kar je treba vedet o gibanju, motoriki, medsebojnih odnosih, tekmovanju, vesolju, življenju in sploh o vsem. Pogosto se sprašujem, zakaj več profesionalnih športnikov ne išče poti za svoj razvoj v aikidu. Morda zaradi enega osnovnih pravil – aikido ne pozna zmage nad drugim, s tem pa se je težko sprijaznit.

Če se vrneva k kolesu … Pod ritjo ga imam praktično celo življenje, še vedno največ kilometrov na leto naredim z vožnjo po mestu. Če se že grem nek izjemen telesni napor, potem ga najlaže prebolim na kolesu.

Kako si zastavil projekt?

Nikoli prej v življenju se nisem lotil česa takega, tako telesno napornega. Našel sem program treninga za dvanajst tednov, Pripremni trening za brdske bicikliste, všeč mi je bil zaradi raznovrstnosti. V ponedeljek prvega tedna sem se usedel na mestno kolo in se začel fijakati naokoli. Hotel sem čim prej poskusiti, ali jaz tako dolgotrajno mučenje sploh zdržim.

Precej enostavno sem oddelal prvih nekaj tednov, preveč enostavno pravzaprav. V dvomih sem bil. Šel sem k dr. Miliću na Fakulteto za šport na meritve, tam pa srečal tudi Sama Rutarja, kondicijskega trenerja Tanje Žakelj, in Lenarta Noča, državnega prvaka v MTB. Po tistem obisku je bilo konec zajebancije. Nisem švoh za svoja leta, so rekli, ampak za tisto, kar sem se namenil, bom moral trenirati na višjih obratih. In sem.

Ko se eno leto intenzivno ukvarjaš z nekim hobijem, potem si navlečeš tudi kup ene opreme. Brskaš po netu, hodiš po razprodajah, čakaš pred vrati Hoferja zjutraj na dan začetka akcije. Doma že pisano gledajo, ampak te stvari pač moraš imeti! 🙂

Niner Sir 9 – Redko kdo bi ga izbral za XC tekmo, ampak veš kako, moja kolesa imajo imena, meni je najbolj pomembno, da je kolo za pogledat. Okvir kolesa je železo, pa ga je Nande, ki v Sloveniji prodaja Niner-je  vseeno uspel spimpati na 11 kilogramov, in to za povsem sprejemljivo cene. Ob vseh ostalih kolesih v garaži – na novo zaljubljen!

Kako so se ti izšle priprave?

Z intervjujem si me ujel povsem pri koncu obdobja, pravzaprav na dan pred tekmo, zdaj sem že praktično na štartu. Počutim se odlično, v formi in našpičen. Pa kljub vsemu realno na tleh. Ko gledam fante za sosednjimi mizami … kitasta telesa suhljatih postav, jaz pa s pivom pred seboj, zgledam kot fotr, ki je pripeljal na tekmo v Selvo sina, ne sebe. Če pridem okoli v desetih urah, postanem Hero. Ostajam pri tem cilju.

Štirinajst tednov sem se ganjal naokoli, šestkrat na teden. Eni tedni so bili res težki, skupaj tudi po več kot 15 ur treninga. Dnevnemu ritmu Kuča – Posao sem dodal še : Cesta, Gozd, Telovadnica. Jasno, da me je pobiralo. Rabiš več spanca in več hrane. In s hrano ni enostavno, kolikor toliko gledam na to, kaj jem. Priprava hrane mi je pobrala kar precej časa.

Veliko mojih prijateljev in znancev se ukvarja s prehrano, vsak ima svoje teorije in prakse, in zanimivo, vsak bi se o tem pogovarjal na dolgo in široko. Najboljši nasvet mi je dal Mito  ki pravi, da je telo kot tank T-48: gre na vse, odvisno, na kaj ga navadiš. Edino, v kar sem res prepričan je, da pojemo preveč cukra. To lahko dokažem kadarkoli. Z lahkoto požrem cel pladenj jabolčnega štrudla, in niti slabo mi ni.

Če so moje diete ohlapne, pa sta pri prehrani dve stvari, ki jih jemljem resno. Prva je hidracija. Najprej se ti zdi super, ko tehtnica kar naenkrat pokaže dve kili manj, potem ugotoviš, da je to samo na račun vode. Pijem veliko vode in hidracijske tekočine. Druga pa je zlata ura po treningu, ko je telo lačno in sprejme vse, kar mu daš. Neposredni vnos hranil. Takrat res čutiš, katera hrana na telo deluje dobro in katera ne.

Dolgo časa sem se izogibal praškov, trgovine, kjer jih prodajajo, meni res ne vzbujajo apetita. Ampak po drugi strani … imet v avtu hladilno torbo s sveže pripravljeno hrano šestkrat na teden … nemogoče, zmanjka časa. Praški v plastičnih škatlah gor ali dol, praktično je. In deluje. In amaterji itak nimamo doping kontrol. Ha, ha, hecam se …

Počutje ob obsegu treninga?

Na začetku sem imel precejšno dilemo, ali se it takšne zadeve, ki potrebujejo specializirano prehrano, skoraj sem se počutil kot goljufa. Ampak sem sklenil sam pri sebi, da je, kot pri vseh stvareh, odvisno od meje, ki si jo postaviš. Prehranska dopolnila ja, poživila ne. Razen dobrega espresa, seveda. Trenutno uživam brusnico za hidracijo in finsko jagodičje za regeneracijo. Vse v prahu iz škatel z napisom Northforce.

Jutri, na dan nič, na dogodku, zaradi katerega sem se vsega tega lotil, bo evforija, heroji, adrenalin in solze. Boj s strmino, kolesom in časom. Vrti do smrti. Danes pa je še povsem običajen dan. Oziroma ne, danes praznujeva z mojo drago dvaindvajseto obletnico poroke. Jutranje poležavanje z muckanjem, pozen zajtrk in kapučino z rogljičkom s pogledom na pisano karavano v pripravah za jutrišnjo tekmo.

V Dolomite sem prinesel dva nasveta. Miha S mi pravi: Con calma, itak ne boš prvi, pridi okoli cel.

Miha G dodaja: Uživaj!

A veš, da bom res!

Spraševal je Andrej Premk, triatlonski ironman