Skoči na vsebino

Ritem

OP je bila kratica za obrtniški petek. Dan, ko smo fantje pred koncem tedna izginili na kolesarski izlet. Takrat nas ni pogrešala ne služba ne družina. Dan, ki si si ga vzel brez slabe vesti. Tak petek bi mi prišel prav tudi zdaj. Ne za pohajanje, ampak za delo na gradbišču. Pa se namesto tega moja pisarniška kariera vrti vedno hitreje. Ne pritožujem se preveč — omogoča mi, da financiram prenovo. V praksi pa to pomeni, da mi na teden ostaneta dva dneva. Sobota in nedelja. Dva svetla dela dneva. Na koncu zime je to dobrih dvajset ur.

Iz avta prinesem jeklenko in gorilnik za varjenje hidroizolacije. V nadstropju poiščem olfa nož, da odrežem pas folije. Še meter rabim. V omari v nadstropju ali na polici v pritličju? Najdem v drugem poskusu. Prižgem baklo in folijo zmehčam, da se prilepi na tla. Ibitol sem namazal včeraj zvečer, da se je čez noč posušil. Odkar temperature ponoči ostanejo nad ničlo, prespim v kontejnerju. Tako v vikendu pridobim še nekaj ur.

Medtem ko se folija hladi, zamešam lepilo. Tri minute vrtenja, pet minut čakanja, ponovno vrtenje. Čakanje na kemijo. Sušenje, ohlajanje, povezovanje. Gradbišče ima ritem, ki ga določajo kemijski in fizikalni procesi. Pet minut je premalo za kavo, a dovolj, da pripravim palice za konstrukcijo. Palice v kleti, žaga v nadstropju, vijaki v pritličju. Sproti po stopnicah navzgor odnesem sesalec s fleksarco. Nisem še dokončal vseh vdolbin za doze. Mimogrede dvignem prah. Nato nažagam siporeks.

Preberem navodila: prva vrsta gre na cementno malto, ne na lepilo. Poiščem pravo vrečo. Vse imam, samo ločim še ne med njimi. V avto po očala, da preberem z opisa na vreči. Operem orodje v jašku pred hišo. Spotoma prinesem vodo za kavo. Dva hoboka lepila sta pripravljena. V prvem ga nekaj ostane. Grem pogledat, ali je prehod pri vratih že dovolj suh za naslednji sloj, da porabim do konca. Z nohtom odluščim lusko z ograje. Kako bi šlo tale barva dol z novo brusilko? Skušnjavi se ne morem upret.

Ob opazovanju moje optimizacije vzporednega dela na več frontah bi marsikdo pomislil, da gre za tipa z motnjo pozornosti. Ni tako. V dolgih nočeh čakanja na vikend že desetič rišem detajle, pišem sezname, vizualiziram korake postopkov. Med sprehodom skozi hišo moje oči vidijo naloge. Rumeni listki so nalepljeni po vseh stenah. In ko enega odlepim in zmečkanega vržem v koš Opravljeno, so pod njim naslednji trije.

Prestopam manjše kose in ovinkarim okoli večjih. Kletna soba je polna orodja in materiala. Trudim se, da bi stvari odlagal tako, da jih bom našel. Strojčki so še nekako pod nadzorom — s kabli pripeti na podaljšek. Manjše stvari izginejo. Metri, svinčniki, noži. Za vsako nadstropje imam po dva kosa, pa vseeno vedno znova končajo nekje drugje. Včasih imam občutek, da gradbišče stvari požira.

Zidec iz siporeksa stoji. Preden začnem po njem dolbsti luknje za instalacije, ga prepustim sušenju. Vzamem žago in narežem količke za označevanje meje okoli hiše. Dokler je še svetloba. Mimogrede zapolnim luknje med xps ploščami z ostankom pene. Medtem spijem kavo. Mrzlo.

Mrak v hiši pade prej kot zunaj. Stopnic ne preskakujem več po dve naenkrat. Korak postane težji, kabli pod nogami pa vedno bolj nevarni. Ob reflektorju bi lahko še kaj naredil, pa se ustavim. Vas se umirja. Sobota, dan za hrup, se je končala. Po nadstropjih poberem orodje in ga pospravim v omaro. Ne zaradi strahu pred krajo — v pol leta odprte hiše ni izginil niti žebelj.

Pospravljam zaradi jutri. Ni večjega zadovoljstva kot to, da zjutraj najdeš stvari tam, kjer si jih pustil.


Discover more from Fotografov dnevnik

Subscribe to get the latest posts sent to your email.