Rifugio Champillion

Oblačno nebo vsake toliko spusti kaplje proti tlom, pa kljub temu namakalne brizgalne vztrajno špricajo prek travnikov. Voda teče vsepovsod. V strugi in iz napajalnikov. V dolini je 100 % vlaga. S stekel v avtu teče na zunanji in na notranji strani. In v kopalniškem bloku kampa ni nič bolje. Perilo se od včeraj ni osušilo niti za hlap in najini copati so ostali mokri. Uporabiva amfibijsko modrost: v moker čevelj greš s suhimi nogavicami. Preden vlaga pride do kože, se segreje in posuši.

Priprava na najine izlete je ključna. Buddy naštudira številke poti, po katerih bova šla. A glej ga zlomka, ravno tistih številk na smerokazih ni. Ali pa sploh ni smerokazov. In ker se nama ne ljubi serpentinat po asfaltu, jo užgeva naravnost navzgor čez travnik, ki je pokošen samo prvih sto metrov, potem pa nič več. Odnehava pa ne. Čisto po amfibijsko. Saj ne izgubiva veliko. Itak pa je to trening.

Naposled se priključiva rumeni črti TDC. Kar naenkrat se znajdeva med težkokategornimi pohodniki z ogromnimi nahrbtniki. Neka krožna pot iz Švice, TDC, Tour de Combain. Pri hlevu sredi planine vprašava za pot. Pastirja sta ravno očistila hlev, izgledata kot modela iz filma Odrešitev. Po njunem je pot, po kateri hočeva, za naju ‘piú bruta’. Verjetno to ocenita na podlagi vročih hlačk, v katerih danes paradira Punči (ker se pohodniške hlače od včeraj niso posušile).

Včeraj sem na sprehodi prevajal s turistične table. Vas Etrouble se hvali s sirarsko zgodovino. Davno nazaj so ugotovili, da se jim splača organizirati v zadruge, ustanoviti skupno sirarno, mleko zliti v en lonec in najeti sirarja. Jasna ekonomija. Ta ista ideja se je pojavila tudi v komunizmu, na višji, državni ravni. Zgodovina ta model družbene ureditve sedaj ocenjuje z negativnimi pridevniki, kot so totalitarni režim in zatiranje svobodne ekonomije.

‘Lej, lej! Melona!’ igram budalo. ‘Kako se je pa ta znašla v nahrbtniku?!‘ Buddy me ves čas sekira, da nosim pretežek nahrbtnik, zato sem jo naložil brez njene vednosti. Ni še opravila alpinističnega tečaja. Jaz sem samo enkrat poskusil dvigniti nahrbtnik, ki ga je čez Kamniške nosil Anže. ‘Melona ni nič, Darling!’ Pravi planinec bi sem gor na prelaz prinesel zaboj melon, pa še nogo pršuta s stojalom za rezanje.

Na drugi strani prelaza se spustiva do koče, diši mi kava. Parkirišče nekaj sto metrov stran. Poleg ‘pohodnikov’ (100 km dolga pot v 7-ih etapah) koča privabi tudi hipsterje in influenserje, ki se pačijo pred telefonom in srkajo aperol spritz iz kozarcev na visokih pecljih. Pobriševa jo nazaj gor čez prelaz na domačo stran in se spustiva po manj obljudeni poti 22. Sama sva.

Ogledava si hlev z obokanim stropom. Le kako so ga zgradili? Na misel mi pride opaž is snega. Se sliši to preverč neumno? S travnikov visokih trav in strašljivih naklonov se spustiva v macesnov gozd zamahnjenih debel, pisanih metuljev in nadležnih muh, ki okoli naju rojijo vse do doline. Veliko plezava prek polomljenih dreves, izgleda, kot da jih podirajo neurja.

Plinska bomba z gorilnikom, dva stola in odprta vrata prtljažnika — s krožnikom tople pašte v naročju se to čuti skoraj kot dom. Opazujeva prišleka, ki prestavljata Teslo na sosednji parceli. Na začetku se privoščljivo reživa, nato pa vse bolj spoštljivo občudujeva. Mladinca zraven avta postavita zasilno zavetje iz šotorskega krila in vanj postavita samostoječ žar ter ogromen hladilnik. Napihneta blazino in zlezeta skozi prtljažnik v posteljo. Spanje v Tesli? Nikoli si ne bi mislil. ‘Air con in televizija delata celo noč, elektrike ne zmanjka’, se pohvali.

S temo se dvigne neurje. Neusmiljeno začne padati z neba, tudi toča. Še nikoli prej v življenju me ni skrbelo za pleh. To noč pa pod odejo tiho prigovarjam onemu tam zgoraj, naj največje kose strese nekam drugam, ne na najin avto. In ob tem načrtujem garažo v Podragi.