Razgledi

“Gospodu ni všeč,” reče, ko ga opozorim na krivo nalepljeno obrobo okna. Ja, vidim. Na daleč. Če ne bi že imel  izkušenj z gradbinci, bi skočil. Tako pa samo pokažem na rob: Tole lahko nalepiš bolje.
Oknarji delajo hitro in natančno. Okvirji stojijo na milimeter. Tip na pomožnih delih pa nalepi trak kar tako na približno. Saj razumem, tudi jutri bo še vedno lepil trakove, ne glede na to, kako lepo. “Prestavi lestev, da boš laže dosegel,” dodam. “Gospod bo to gledal še dolgo.” Od takrat naprej ga imam na očesu, da pravočasno vskočim, če bo v roke vzel vaservago.

En povsem običajen dan za delavce, pa velik skok za hišo. Odprtine se zapirajo. Po sedmih mesecih ne bo več prepiha. Zaprto pred nalivi. Zavarovano pred mački. Hiša, ves ta čas bolj podobna ptičji hiški, postaja človeško bivališče. Zaprem vrata in za trenutek obstanem pred masivnimi okni. Les je lep. Hrast, ne povsem gladko zbrušen, mat lakiran. Pogled, ki je bil prej brez roba, je sedaj obrobljen z okvirjem. Okno postane slika.

Kar me pri tej hiši vedno znova navduši, so razgledi. Od kamnite hiše bi pričakoval le majhne line, pri nama pa velika in visoka okna svetlobo velikodušno spuščajo v prostor. Zračen tloris. Iz katerekoli točke vidim na tri strani hiše. Pogled teče čez prostore in naprej čez dolino. Zvečer, ko se prižgejo luči na drugi strani Vipavske, imam občutek, da gledam čez morski zaliv. Vse bolj si znam predstavljati, kako bo tukaj zvečer. Ne več kot gradbišče, ampak kot prostor, kjer ostaneš. Kot dom.

Okna sva naročila še pred začetkom obnove, da bi bila sigurno pravočasno narejena. Še preden sva začela razkrivati hišno zgodovino. Eno izmed presenečenj je bilo odkritje originalnih odprtin oken, ki so jih med prenavljanji delno zazidali in vgradili plastična okna standardnih dimenzij. Takrat sva s komercialistom razvila mini vojno z bitkami za centimetre, saj sem z vsakim razkritjem malo spremenil naročilo. Dokler podpis naročilnice in predplačilo temu ni naredilo konec.

Oken nisem pričakal brez skrbi. Namesto da bi najprej pripravil odprtine in šele potem naročil okna, sem naredil obratno. Naročil sem okna — in se zavezal, da bom hišo prilagodil njim. Takrat se je to zdelo kot dobra ideja, ki pa se je proti koncu spremenila v intenzivno izkušnjo. Zadnji mesec sem vse vikende porabil za brušenje, štemanje, lepljenje, ometavanje, lovljenje mer. Ko po vsem tem gledam vgrajena okna, jih res čutim. Tako kot roko, ki je še vedno malo v krču od ometavanja.

Spremembe se bom moral še navaditi. Ne morem več kar tako zalučati kavne usedline skozi odprtino na vrt. Prej moram odpreti okno. Ko ga spet zaprem nazaj, za trenutek obstanem pred njim. Razgled je isti, samo da sem zdaj za trojnim steklom. Na udobni strani.

Na koncu dneva zaklenem vhodna vrata in grem proti avtu. Na pol poti se ustavim. Vodovodar. Električist. Saj ne moreta več v hišo! Z obeska odpnem tretji ključ in ga zataknem za okensko polico. Zakrito pred pogledi, za vsak slučaj. 

Hiša je bila sedem mesecev odprta na stežaj. Zdaj, le nekaj ur po tem, ko so postavljena vhodna vrata, pa že razmišljam, ali je en obrat ključa dovolj, ali naj za vsak slučaj obrnem dvakrat.