Izleti

Po Rapalski meji — prvič

Unec > Planina > Planinska gora

Petek, 28. maj 2021 — 13,5 km, 4 h, 650 vm

Pet minut po štartu s parkirišča se že prebijamo skozi težko prehodno rastje Notranjskega Krasa. Nobeden se ne pritožuje. Saj smo vajeni takšnih Amfibijskih poti. Vsak bezlja na svoj konec in išče prehod. V zgodnjem petkovem popoldnevu nas še vedno poganja službeni adrenalin in sploh ne slišimo Anžeta, ki kriči za nami, da smo zgrešili, da iščemo široko pot. Saj je dovolj široka, saj se da skozi! Potem se vda in gre za nami v goščavo med klope. Ko končno stopimo na pravo pot, postane jasno, da bo tokratno potovanje malo manj zahteven ‘amfibijski izziv’. Z nekaj nenadejanimi skoki v cono izjemnega udobja. Super fajn, v glavnem.

Prva zanimivost na naši poti po Rapalski meji je Unška koliševka. Kako točno tako velike udorne kraške jame nastanejo, se krasoslovci še niso povsem zedinili. Posebej zanimive pa so koliševke zaradi poraslosti z drevjem, ki dno jame ohranja v večni senci in s tem povzroči temperaturni in vegetacijski obrat. Druga zanimivost prav te koliševke pa je bližina (Rapalske) meje med dvema ne ravno prijateljskima državama. Zaradi nje so okoli jame izdolbli velik kompleks vojaških utrdb in jih povezali s 15 kilometrov dolgim labirintom rovov. Vendar nas to ne zanima kaj dosti, saj se na površini en povprečno dolgočasen mrčast dan preveša v krasen zgodnje pomladanski popoldan.

Uradno se Planinsko polje z vodo polni s treh koncev. A zima je natresla veliko snega, pomlad pa nas bogato zaliva z dežjem, in zdi se, da voda vre izpod površja na vseh robovih polja. Nismo ravnodušni, saj je voda drugi naravni amfibijski element. Najbolj veličasten prihod na plano si privošči Unica skozi jamo Planina. V jamo vstopimo skozi post-apokaliptični vhod: odprta vrata, zapuščen kiosk, porumeneli plakati na info tabli. Kot da je ta koronska zaustavitev sveta frcnila pomembnost naravne znamenitosti za nekaj desetletij v preteklost.

Ogledujemo si pokošeno travo ob cerkvi. Izgleda vabljivo, a kdo si drzne zleknit na sveto zemljo znotraj zidu? Sploh pa: nobenega razgleda. Pogledi nam uhajajo na sosednji breg, ki vabi v avro dreves, obsijanih z večernim soncem. A? Ravno dovolj dneva še imamo za udobno pot gor. In ko pridemo na vrh, izgleda vse še bolje: idealno mesto z razgledom na Planinsko polje na eni in Cerkniško polje na drugi strani. Pa še skrito pred radovednimi pogledi morebitnih nočnih popotnikov. Tako skrito, da nas celo Franci, šolan stezosledec in desna amfibijska roka, ni našel, čeprav smo mu močno mahali in svetili.

Francija sem si ta večer močno želel srečat, saj mi je prinesel blazino, ki sem jo pozabil doma. Če nas ne najde, bom kljub njegovi požrtvovalnosti spal na tleh. Malo me skrbi. Izkaže se, da po nepotrebnem. Trava je ravno dovolj košata, da mi nudi prijetno ležišče, mehko in toplo. Spim tako dobro, kot v šotoru že dolgo ne. Tudi večerja ni bila slaba za takole samooskrbno trekanje: riževi rezanci z gobovo omako iz jušne vrečke, oljčnim oljem in kvasnimi kosmiči. Sveže skuhano. (Privilegij delujočega gorilnika.) Uzdaj se u se i u svoje kljuse.

Planinska gora > Medvedje Brdo > Rovte

Sobota, 29. maj 2021 — 30 km, 8 h, 630 vm

Zavede me svetel dan in okoli šotora začnem rogoviliti navsezgodaj. Pridružijo se mi radovedni psi in kmalu smo na nogah, vsak s svojo skodelico kave v rokah. Potem kuhamo kašice, kosmiče, čaj. Gorilnik je zakon. Če je le dovolj vode v čutarah. Ali pa če vprašamo strica medveda, ali je bližini kak izvir? Zjutraj smo si na cesti ogledovali njegovo svežo stopinjo v blatu. Precej blizu naših šotorov. Na srečo mu naši kosmiči in kava niso dovolj dišali, da bi prišel šnofat po našem priložnostnem taboru.

Objekte ob Rapalski meji so — da bi zaščitili lastništvo nad ozemljem — gradili Italijani. Na tem ozemlju pa so svoje osvajalske objekte postavljali že njihovi predniki. Pri Rimski trdnjavi se nam pridružijo Davor in trije mladinci. Malo so že zdolgočaseni, saj so nas pričakovali veliko prej. Trudimo se, a ceste so zavite in vedno uspemo najti kakšno amfibijsko bližnjico, ki je ni na zemljevidu. Ko se ob naših pritožbah nad težo nahrbtnikov Davor prizanesljivo nasmehne, mu ponudim priložnost za dokazovanje in tako gre moj nahrbtnik na vrh naslednjega hriba na njegovem hrbtu. Hvala. Še sedaj hvaležen.

Zamudimo vse, kar je v Hotedršici v soboto odprtega, in potegnemo gor na Medvedje brdo. (Za orientacijo: zraven se držijo Rovtarske Žibrše.) Kakorkoli — v Taužentroži pečejo odlične pice in streže jih simpatično zgovoren natakar. Ravno se usedemo, ko se zunaj zlije obljubljena sobotna nevihta. Zato se nam nikamor ne mudi. Dobro je imeti visoke cilje, a pri Amfibiji to niso dolge razdalje ali veliko višincev, temveč dobro razpoloženje. Rapalska meja je dolga in po njej bomo etapno hodili še leta. Prav vseeno je, koliko kilometrov bomo prehodili danes. In s to filozofijo pridemo v Rovte k Davorju domov.

Toplo zakurjena kuhinja stopi še zadnje ostanke naše volje za nadaljevanje poti v vremensko kisli soboti. Udobno se namestimo okoli velike mize in si vzamemo čas za kvalitetno hidracijo. Dobrih zgodb med amfibijci ne zmanjka. Razporeditev po Davorjevem hostlu se zgodi kar spontano. Mladinci, ki so se nam pridružili šele danes zjutraj, se odločijo za spanje zunaj, kar je po svoje smiselno, sicer bi bil tovor šotora povsem odveč. Blaž se odloči za klop v topli kuhinji, ostali dobimo postelje v avtentični hiši. Včeraj mehka trava, danes jogi. Franci je spet po nepotrebnem nosil podlago.

Rovte > Žiri

Nedelja, 30. maj 2021 — 23 km, 8,5 h, 830 vm

Ob zajtrku kujemo oglase za airbnb in booking ponudbo: Avtentično nostalgična izkušnja samoupravno socialističnega podeželja. Hiša v časovni kapsuli našega odraščanja: iste omare, iste knjige v omarah, stoli, tapete, lestenci, stojala za rože. Izkušnjo celostno zaokroži zajtrk: kuhane hrenovke, umešana jajca in gauda sir. Za najbolj izbirčne pa še kekec pašteta iz čičerike. Hvala, Davor, zelo hvaležen tudi za to!
Prav po nedeljsko se odpravimo iz hiše prek Rovt v zadnji dan naše avanture. Spet nas rešuje Franci. V njegov avto odložimo odvečen tovor in pot takoj postane precej prijetnejša.

Tisti občutek, ko pomisliš na eno prijetno doživetje, pa sploh ne moreš določit vrstni red dogodkov. Kaj se je zgodilo prej, kaj kasneje. Zjutraj, zvečer, prvi ali drugi dan? Mozaik drobnih doživetij, razgledov, nasmehov, vonjav. Prepletenih poti — strmih, mehkih, drsečih, blatnih, pekočih od kopriv, … takih, ki se nepričakovano končajo in je treba po isti nazaj. Naključnih srečanj s prijaznimi domačini in njihovim šnopcem. Kamenje in skale v raznih oblikah: preluknjane kot okna, postavljene v mizo, spolzkih sredi potoka, nadležnih v nogavici.

‘Mama, kako ste takrat hodili na morje?’ Sprašujem jo o njenem otroštvu, o življenju med obema vojnama. ‘Slovenija ni imela morja. Še za Postonjsko jamo smo morali imeti posebne dovolilnice!’ (Doda nekaj sočnih o Italijanih.) Po Rapalski pogodbi je celotno ozemlje Istre pripadlo Italiji. V morje so lahko stopili šele pod Reko, v Šušaku, ki ga je kralj Karađorđević zaradi italijanske okupacije Reke proglasil za mesto in ga temu primerno infrastrukturno opremil. Oče doda, da se je njegova mama s svojo sestro, ki je bila v Rimu kot nuna, dobila ravno tam, na mostu prek kanala, ki je ločil državi. To je bil edini način, da sta se sestri lahko videli. Saj vlak Dunaj — Trst je tudi vozil. A potovanje prek državnih mej je bilo drago, redko kdo je imel potni list.

Ve se, da so leta 45 Jugoslovanski partizani vkorakali v Trst kot zmagovalci. A tudi druga izgubljena vojna Italijanov ni odvrnila od diplomatskega pritiska na zahodne zaveznike, da bi jim za zeleno mizo ponovno priklopili to ozemlje. Takrat se zgodita Coni A in B, vojaški nadzor in prehod s posebnimi dovolilnicami. Mama se je dve leti po vojni peljala v kolonijo v Portorož pod plahto vojaškega tovornjaka. Dolga, vijugasta in prašna pot, se spominja.

Jaz sem šel na morje dvakrat. V srednji šoli s sposojenim kolesom, pravi oče. Zanimivo, kaj ostane od take avanture v spominu po sedemdesetih letih: Od vožnje po makadamu so se vsa trdo kuhana jajca uničila, jedla sva potem samo mešanico meda in masla. Spala pa sva v čolnu nekje pri Izoli, na katerega sva napela šotorček. Prek noči sta kolesi navezala z vrvjo na telo, da ju ne bi ukradli. Zjutraj so ju prebudili ribiči, ker so rabili čoln.

O tem njegovem ‘bikepackingu’ slišim prvič. Ni se mu ga zdelo vredno prej sploh omenjati, v tistih časih se je pač tako hodilo na morje. Ne zato, ker si hotel biti drugačen, ali da bi objavil story na fb. Kar nerodno mi je. Ob takih zgodbah se zdijo moja potepanja kar nekako malinasta. Ultra lahka oprema, specialni zemljevidi, v naprej dogovorjeni transferji, satelitska navigacija, neprekinjen priklop na mobilno omrežje podatkov. Za vsak primer — da predčasno zaključimo, če vremenska napove kakšno popoldansko nevihtico …

Tretji dan, ko se že pošteno smilimo sami sebi, Davor poskrbi za grand finale tokratnega amfibijskega vikend preživetja v naravi. Pred zaključnim spustom v Žiri nas v prijetni senci čakajo sladki štruklji Kosmačeve mame. Stršansko nam gredo v slast.

Kaj pa, če bi ta del trase po Rapalski meji ponovili vsaj še enkrat? Težko bo še kje drugje zagotoviti tak standard udobja. Davor je postavil prečko presneto visoko.

%d bloggers like this: