Prkola

Petek, dan pred vikendom. Lahko bi bil v Bauhausu že pet pred sedmo zjutraj, pred vrati skupaj s fanti iz belih kombijev. Pa doma strgam korenje in pripravljam jutranjo dozo vitamina A. V stiski sem. V avtu sem začel voziti meter. Potem rokavice. Prtljažnik sem podložil s kartonom. Danes grem po prikolico. Resno?  Tovorna prikolica precej jasno kaže, kam je zavilo življenje. Ob petkih sva navadno razmišljala, kam greva za vikend. Od zdaj naprej bom razmišljal, ali imajo pred trgovinami prilagojene parkirne prostore za ljudi s prikolicami.

Buddy me objame in potolaži. “Vse bo v redu.”

Na parkingu pred Bauhausom ležim na tleh in bentim. Prekleta kljuka se noče zatakniti v ležišče. Petkrat sem že bral navodila pa si vedno znova samo še enkrat več preščipnem prst. Odpeljem se na Fordov servis. Sem preveč optimističen? Bom sredi delovnega petka res kar našel nekoga, ki bo pripravljen pomagati? Ali še obstajajo usluge ‘dej za kavo’? Ali me bodo poslali v pisarno in bom dobil listek z datumom v naslednjem tednu. Najdem prijaznega fanta. Pokaže mi finto. V dolgi proceduri natikanja kljuke je en dodaten poteg, ki ga ni v navodilih. 

Ne jezim se. Vem, kako težko je napisati dobra navodila, ko je postopek že sam po sebi zakompliciran.

V Bauhausu po petnajstih minutah križarjenja med regali najdem prodajalca za prikolice. Potem v neskončnost preklada papirje. “Čez kakih dvajset minut jo lahko prevzamete,” končno reče. Na drugem koncu trgovine. Nakup mimogrede se je podaljšal že v drugo uro. Zabijam čas med regali in stikam po policah. Kaj vse bi lahko imel! Bauhaus je Ikea za moške. Dvajset minut mine tiktak. Čakam na prevzemu. Gospa z mojimi papirji debatira z intendantom na ministrstvu. Šefica z edinim ključem od blagajne za prikolice je nekje izginila. Ob enajstih se končno postavim v kolono proti morju. Žejen. Lačen. Lulat me. Dan je že zdaj dolg.

Dobra stvar je, da za sabo vlečem prikolico. Večina na ta poletni petek proti morju za seboj vleče čolne in počitniške prikolice. Na moji je ime gradbene trgovine. Klinac. Mlad sem še. Dobro je. Prva današnja zmaga.

“Imaš rezervni plan?” me vpraša Miha po telefonu. Moj načrt, da bom šel po vasi in si nekje pač sposodil mešalec za beton, se mu očitno ne zdi posebej prepričljiv. Črvek dvoma spet začne glodati v vikend delovni plan. Kaj bom res spet mešal na roke? To ne gre nikamor. Izguba časa. Že skoraj iz navade zavijem mimo Topdoma v Ajdovščini. Rabim cement, lesne plošče, fangl, še sto drugih stvari. Ob blagajni tik ob vhodu stoji mešalec, pobarvan na živo oranžno, nov, gladek, lepo zaobljen. “Koliko popusta mi daste?”

Dobro izgleda. Mešalec na prikolici izgleda v Vipavski dolini skoraj tako ledžit kot vodni skuter na A1.

Ker je sonce še vedno dovolj visoko, se po delu v blatnem jarku za hišo za sprostitev lotim še prikolice. Notranji del ojačam z lesnimi ploščami. Zaščita pred odrgninami, ko bom prevažal gradbeni material. Buddy bo zadovoljna.

Ko končam, vse skupaj izgleda že skoraj preveč dobro. Še strešico ji narediva in greva z njo na morje.