Prisojnik po grebenski

Prisojnik, 15. avgust 2024 — 5 h, 12 km, 1.123 vm

Na dan vneobvzetja se mi zgodi vstajenje. Zgodnje vstajanje. Zelo zgodno. Ne vem, pravzaprav, kako mi je uspelo zbudit glavo, še vedno se borim s sedem urnim zamikom in glava ob jutrih skoraj nezavestno opleta na premikajočem se telesu. Pol vožnje proti Vršiču prespim. Fajn je imet mlajšo punco. V trenutkih lenobnosti je razlika v letih priročen izgovor.

Razlogov za to nečloveško jutranjo uro je več. Racionalni so pričakovana vročina čez dan, na primer, pa izogibanje popoldanskim nevihtam in nenazadnje več priložnosti za parkiranje. Sam pri sebi jim dodajam še druge: goveja župa na družinskem kosilu ob dveh, nedeljsko popoldanska košnja trave okoli hiše, televizijsko popoldne z Mariom Galuničem. Teh misli ne delim z Buddyjem, ker me potem grdo gleda. Ona je zaresna planinka, ne tako kot jaz.

Noče me peljat po Hanzovi, češ, da je pretežka zame. Ko se znajdeva pod oknom Kopiščarjeve poti, vidiva planince, kako si okoli riti vežejo pasove z varovalnim kompletom. ‘Greva po grebenski’, odloči, ta je najlažja. Ne pritožim se, na Prisojnik grem prvič, verjamem na besedo. Sprijazniti se bom moral, da bo vedno večja razlika med izleti z menoj in med planinskimi podvigi v družbi izkušenih planincev. Bojim se zate, kar naprej se spotikaš.

Vrh je na dela prost dan pričakovano poln. Razgled sega daleč, fotografsko pa ni tako zanimiv, za zanimivo svetlobo sva vseeno prepozna. V nahrbtniku nimava nobenega konkretnega obroka, še knjižico za žige sem pozabil doma, zato ni razloga za postavanje na vrhu in kar kmalu obrneva navzdol, tokrat po Slovenski poti. Izpod nog se po skali proži šodrast grušč in Buddy par, ki prihaja od spodaj navzgor, opomni, da bi bilo na tej poti dobro nositi čelado. Vidva pa naslednjič oblecita dolge hlače. In smo zmenjeni. Naj prvi vrže kamen, ki je brez greha.

Nasproti prihaja še kar nekaj pohodnikov, večinoma so tujci. Planinstvo jemljejo bolj ležerno kot Slovenci. Doma jih ne čaka goveja župa, niti trava za kosit. Če bo kaj narobe, pa je itak tu legendarna slovenska Gorska reševalna, ki bo pritekla na pomoč. Po petih urah sva nazaj pri avtu. Še dvanajst ni. Je pa lakota in ne zavlačujeva. Skozi Vršiško zmešnjavo kolesarjev, avtomobilov, motorjev, avtodomov in krav odvijugava navzdol do Mihovega doma.