Preizkus

Vodovodar pride stisnit zadnjo spojko okoli cevi za centralno kurjavo. Avto, ki je sicer tako poln vodovodarske robe, da bi z njo lahko opremil manjši dvojček, je dodatno založen še s hrano. Junijski piknik, izgleda. Kljub temu si Sašo vzame čas, da narediva preizkus tesnenja celega sistema centralne kurjave, preden ga dokončno skrijem pod omet. On v kleti gleda pritiskomer, jaz zunaj odpiram ventil na cevi za polnjenje.

Predolgo točiva. Krik: »Zapri!« Primorski naglas na prvi zlog besede se sedaj sliši smiselen. Res je urgenca. Sašo stoji sredi luže, medtem ko voda pada nanj s stropa v kleti. Voda curlja tudi s stropa v pritličju. V nadstropju je poplava. Cela kopalnica je prekrita z vodo. Ventili in spojke držijo, cevi brez zaključkov, zalepljene z lepilnim trakom, pa so spustile. Pozabila sva nanje. Jeba. Ampak dobro. Vsaj dovolj prepričljivo opozorilo, da moram hidroizolacijo v kopalnici nad lesenim stropom res dobro izvesti. ‘Dokler ne tolčeš dol ploščic, nimaš kaj javkat,’ me potolaži.

Sašo da na cevi zaključke in še enkrat odpre vodo za polnjenje sistema. Kazalec na pritiskomeru stoji na mestu. To je v redu. Vsaj naj bi bilo. Ker s stropa pod kopalnico še vedno vztrajno kaplja. Razlog A: kaplja voda, ki se je nabrala med prejšnjim poskusom in bo prej ali slej nehala. Razlog B: eden od špičastih vijakov ni samo pritrdil mavčne stene na kovinski profil, ampak je šel malo predaleč in naluknjal aluplast. Vem, kaj to pomeni. Ne bi se mi zgodilo prvič.

Verjetno bi bilo treba samo malo počakati in opazovati pritiskomer. Če se kazalec ne premakne, je načeloma v redu. Kaj pa če ni? Dokler je vijakec v cevi, lahko neopazno kaplja. Dokler ne kaplja malo bolj in potem res zbijam dol ploščice. Adijo, miren spanec! Začnem razkopavati steno. Najprej brušenje izravnalne mase, da sploh najdem vijake. Potem prvi sloj gips plošč. Pa drugi sloj gips plošč. Pa praskanje izravnalne mase iz špranje v vogalu. Vsi ti šolsko izdelani detajli so … šli v kurac. Kopalnica, ki je bila pred pol ure pripravljena za zadnji sloj pred polaganjem ploščic, je spet postala gradbišče.

Zazvoni. Punči. ‘Telefon se mi ne poveže z avtomobilom, to je grozno, kaj naj naredim?!’ Ne zdaj, srčece, ni pravi trenutek.

Še včeraj sem optimistično kupil vso opremo: žaklje ometa, fažice, mrežice in vse vrste tekočin za oprijem na stare zidove. Da končno začnem zapirati razkopane stene in skrijem drobovino instalacij pod omet. Zdaj pa je še ta edina stena, ki je izgledala zaključena, spet odprta. Togotno splezam na lestev in navalim na betonski strop. Divje vihtim nad glavo brusilko brez ščitnika in tudi brez sesalca. Naj prah prekrije vso današnjo žalost. 

V kleti ponovno preverim pritiskomer. Na glavo mi pade kaplja. Mi hoče kaj povedat? Še kakšno modrost o gradnji? Ali, da to danes ni bil samo preizkus tesnenja? 

Ne zanima me, sori, zdajle res nisem razpoložen. Jebi se.