Prah

Zvon podraške cerkve bije dolgo, verjetno enajstkrat ali dvanajstkrat. Ne štejem, ker je začel zvoniti, še preden  je brusilka do konca odžvižgala svojo jekleno pesem. Telefon skrit pred prahom leži v predalu. Ura na zvoniku je moja edina časovna orientacija v ptičji hiši brez oken in vrat, kjer me nič ne varuje pred mrazom, prepihom in vlago, ki se v tej precej predolgi zimi nikakor ne posuši. 

Odložim brusilko na kup kamnitega drobirja. Dvignem zaščitna očala na čelo, snamem slušalke in z ust potegnem ruto. Prah, ki sem ga zadrževal ves čas dela, končno pobegne iz pljuč. Odprem vrata hladilnika in pogledam v edini prostor v hiši, ki ni prekrit z debelo plastjo belega prahu.

Po zidovih vlečem špranje za vso tiste napeljave, ki se nam danes zdijo tako samoumevne, da je skoraj ne opazimo več: topla voda, stikalo za luč, gumb za ogrevanje. Vse te udobnosti imajo skupno lastnost: skrito pod ometom do njih vodi cev ali kabel. 

Devetdeset let stari zidovi krvavijo v obliki belega oblaka, v katerem sem že ves dan. Včasih se vprašam, ali je vse to res nujno. Vso to udobje v stari podeželski hiši. V kraju, kjer so ljudje desetletja živeli precej preprosto. A potem pomislim, da prenesem marsikaj, udobju toplega gnezda pa bi se težko odrekel.

Stari ometi na kamniti steni so presenetljivo debeli. Skoraj dovolj za oranžno cev električista. Skoraj. Kanalizacijska cev pa seveda ne, ta zahteva kopanje v globino, ob katerem vedno naletim na kakšnega silaka. S težko fleksarco kamen narežem na ozke trakove, da jih s štemarco nato enega za drugim laže odbijem. Po nekaj urah je prah povsod: na orodju, na obleki, v laseh. V nosu in v ustih. Prašen sem od znotraj in od zunaj. Ni čudno, da so bili mojstri takoj za, ko sem ponudil pomoč.

Hladilnik je moj rešilni obroč, majhen otok normalnosti sredi gradbišča. Pred prahom vanj skrijem grelnik za vodo, vrečko kave, skodelico. Tudi mleko, če imam srečo, da še ni pokvarjeno. Naredim dolg, hlasten požirek. Toplina napitka spere plast prahu iz ust. Za trenutek imam občutek, da sem spet človek iz mesa in krvi, da se še nisem povsem spremenil v prah tudi sam. Stopim do odprtine, kjer bo nekoč okno, in pogledam prek doline. Dim iz dimnikov. Ko sonce zaide za hrib, še vedno pritisne rezek mraz. Brrr!

Zdelo se je enostavno. Ko sem risal načrte, je izgledalo, da bom v pol metra debele zidove skril vse. Ne samo instalacij, še hladilnik. A črta na papirju je eno, trdota podraškega sivca pa nekaj povsem drugega. Začenjam razmišljati o konstrukciji za servisne stene iz mavčnih plošč, v katere bom skril cevi.
Pogled prek tlorisa skozi beli zrak kaže podobo zraketiranega bivališča: tla so prekrita z drobirjem iz razprtega drobovje zidov. Prepozno je za vrnitev v začetno stanje. Gradbišče nima gumba Razveljavi.

Nekega dne bo tukaj dnevna soba. Zvečer bom s potegom prsta po steklu telefona zatemnil luči, se ulegel na kavč in se stisnil k Buddyju. Takrat bodo izkušnje prašnih zimskih večerov le še zgodbe za ob kozarcu vina v hramu.
Srknem zadnji požirek mrzle kave, izpljunem usedlino, potegnem ruto nazaj čez usta in znova primem štemarco.