Poteza

Če bi me nekdo vprašal, kaj arhitekt počne: riše načrte, izbira materiale, določa dimenzije. Hiši daje funkcionalnost in obliko. Ideje bivanja pretvori v tridimenzionalni prostor.
Idej pa nama z Buddyjem pri obnovi hiše ne manjka. Že odprtine v fasadi ponujajo več možnosti: a) pustiva, kot je, b) malo povečava, že zato, ker bodo okvirji novih oken masivnejši, ali pa c) trenutno stanje v celoti ignorirava in narediva povsem na novo. Iz okna v vrata, iz vrat v okno, namesto rolet polkna. Problem ni v tem, da ne bi imela idej. Problem se je odločiti. Med vsemi izbrati le eno in se ločiti od vseh ostalih.

Na začetku sem bil precej samozavesten, prepričan, da bom odločitve pri obnovi hiše z lahkoto sprejemal sam. Navsezadnje imam nekje na polici diplomo z arhitekturnega faksa. A eno je risati načrte in razmišljati o življenju drugih, nekaj povsem drugega pa je sprejemati odločitve zase. Še posebej zato, ker pri sebi začneš kompromise sklepati veliko prezgodaj. Glas v malih možganih ves čas opozarja, da sem v samogradnji, da bom vse te ideje moral materializirati lastnoročno. In resnici na ljubo, izkušenj v realizaciji nimam veliko.

Stojim pred odprtino z metrom v roki. Razgled ima potencial, a lahko bi bil širši. Udobnejši. Tudi iz naslonjača. Odprtina mora biti večja. Samo na kakšen način? Narisal sem že nešteto variant. Linije v tlorisu, vidni koti v prerezih, pogledi od znotraj, proporci fasade z vseh strani. Vsaka ideja prinese drugačen kompromis. Manj ali več pogleda, manj ali več rušenja, manj ali več stroškov. Zdi se, da je več variant že kar zrelih. Ampak nobena ni dovolj prepričljiva, da bi zasenčila vse ostale. Začnem se vrteti v krogih.

Z nekaj zadrege sem poklical Robija. Njegova dela so mi blizu. Racionalne, prečiščene forme, sestavljene v skladno celoto. Z rešitvami, ki stojijo, in s prostori, ki jih enostavno začutiš kot dobre. Ni mu bilo odveč. Kmalu zatem se je pred otvoritvijo prizidka novogoriškega gledališča ustavil v Podragi in naredil nekaj fotografij. Ob naslednjem srečanju smo imeli rešitev. Na zadnji prazen košček z idejami porisanega papirja je narisal preprosto skico. Veliko okno na sredini fasade. “Če gresta do konca.” Z nekaj črtami je zaključil iskanje.

Iz poteze na severni strani hiše se je začelo sestavljati vse ostalo. Okno ni več zgolj odprtina za svetlobo in občasno zračenje. Postalo je os. Vse se laže sestavlja v celoto. Fasada je dobila sidro, po katerem se ravna vse ostalo. Zunanji prostor se poveže z notranjim tlorisom. Pogledi dobijo smer. Hiši se vrača samozavest, ki ga je s površnimi prenovami izgubila. Spet lahko postane mala podeželska vila.

Po intenzivnem delovnem dnevu v večernem mraku z ulice opazujem rezultat. Ni več temnih duplin, ki so zevale iz razdrapane fasade. Na njej se bleščijo stekla v masivnih lesenih okvirjih. Razgled, ki je bil ves čas tam, je s pravo potezo zdaj dobil tudi okvir, ki si ga zasluži.