Pomoč

Devet metrov zidu. Dva metra in pol višine. Neraven kamnit zid … povprečno pet centimetrov ometa. Kubik malte. Dve toni materiala. Tri metre pod nivojem terena. Tokrat sem si prvič priznal, da tega ne zmorem sam. S petkom podaljšan vikend ne bo dovolj. Ni računice. A na gradbiščih je visoka sezona. Na njivi tudi. Ne vem, kam naj se obrnem. Ljudje ne sedijo križem rok. Stena se sama od sebe ne premika, bager pa bo po napovedi v vasi le še dva ali tri tedne. 

Ta bager ima na vratih telefonsko številko. Pred kakim mesecem sem jo poklical. Robert je tak, da sem v petih minutah izvedel za vse njegove trenutne projekte, pokvarjene stroje, zahtevne stranke in časovne stiske. Ko sem ga vprašal, ali bi odkopal zid, je najprej pojasnil, da je to nemogoče. Prišel je pogledat in rekel, da bo težko. Potem je rekel, da bo videl. Čez teden dni pozvoni telefon. Jutri imam štiri ure časa. V enem samem dnevu je bilo odkopanih vseh devet metrov. Problem, ki me je skrbel mesece, je izginil v nekaj urah dela.

Pokličem Mikeleta. Priženil sem ga štirideset let nazaj, nabrala sva nešteto skupnih zgodb. Ni mi enostavno poklicati. Mladostni športni podvigi in dolgi dnevi delavnice in so mu pustili posledice. Njegovo telo ni najbolj fit. Tehtam med užaljenostjo, ki bi bila, če ga ne bi poklical in trpljenjem, ki ga bo prenašal med težkim fizičnim delom. Vseeno pokličem. Kot vedno je rekel samo: Kdaj? Zapeče me slaba vest. Rabiva backup.

Andrej v življenju ni gradil hiš. Čas je vlagal v kajak, smučanje, kolesarjenje, hribe. Na sindikalnih izletih sva bila buddyja. Peljal me je smučat na Norveško. Zaupnik. Prvi je izvedel za moje novo zivljenje. Ne vidiva se več pogosto, a ko sva se pred kratkim srečala, mi je takoj ponudil pomoč. V pol ure smo bili dogovorjeni za četrtkov odhod. Skoraj tako dobro kot za odhod na kolesarjenje v Bosno pred desetimi leti. Za petdesetko športni izlet, za šestdesetko fizkultura na gradbišču. Kam me to življenje pelje?

Čez uro in pol smo v škornjih. Midva z Mikeletom na dnu blatne jame, Andrej na bobnu mešalca za beton. Receptov za omet je toliko kot receptov za golaž. Vsi so enostavni. Ampak enkrat malta obstane na zidu, dvakrat pade v blatno lužo pod nama. Preveč vode, premalo maltita, prepočasna roka, preoster kot. Kdo bi vedel. Z vsakim praznim vedrom, ki se vrne preko zidca k bobnu, pride tudi povratna informacija o kvaliteti malte. Polno vedro prevzamem z globokim vzdihom, ki ga na srečo preglasi brnenje mešalca. Ne nakladamo tja v en dan. Delo teče brez velikih besed.

Malo pred poldnevom na nas neusmiljeno pritisne sonce. Odredim odmor z malico: Nihče se ne pritoži. Nismo več stari dvajset let in tudi nihče se več ne dela, da je. Bel kruh, mortadela, sir, voda. 

Vsake toliko pride v kontrolo sosed Duško. Lastnik zelenice, v kateri je sedaj ta devetmetrska zareza ob zidu. Brez pomisleka mi je dovolil odkop tik ob meji in čez njo. Tudi takrat, ko še ni bilo jasno, ali bo njegova vrtna miza še imela senco stare fige, ali bo ta padla kot žrtev izkopa. »Kaj bi pa vi naredili, če bi jaz rabil pomoč?« je rekel, kot da je odgovor samoumeven. Prejšnji teden mi je iz rok izpulil baromat in ročno opral zid v celotni širini.  

Na koncu dneva sem nagradno smotko tobaka potegnil vase še bolj globoko kot običajno. Zdelan, a srečen.  Zaradi občutka, da se je hiša danes premaknila veliko dlje, kot kaže  omet na zidu. Omet se bo posušil. Jarek bomo zasuli. Ne bom se več spomnil, katero recepturo smo uporabili. Zelo dobro pa se bom spomnil, kdo je tisti dan stal z mano v jami.