Pokljuka
Pokljuka, 3. december 2017 ⎯ 34 km, 690 vm, 6h 35′ ⎯ Fotolog
Vsakič, ko pridem na Pokljuko, se spomnim prigode, ki sem jo dolgo nazaj slišal med vožnjo z avtom na radiu. Takrat so v slovenski vojski mlade vojake čez vikend pošiljali domov. Tako je v vojašnici na Rudnem polju ostal vodja straže z le dvema vojakoma, ki pa sta se odločila, da bosta šla na pir. Nikakor ju ni mogel ustaviti, zato je – da bi pokazal resnost vztrajanja pri zahtevi, da ostaneta na straži – dvakrat ustrelil v zrak. Kaj je sledilo? Poslali so psihologinjo, ki naj bi preverila, ali je z njim vse v redu.
Še dobro, da te naborniške vojske nihče ni dal na preizkušnjo.
Pripravim si za 45 kilometrov sledi po gozdnih cestah Pokljuke. Začnem na zvoženi cesti proti Krnici, na katerih se izogibam kamnom in avtomobilom. Smuči ne grejo nikamor, kljub sinovemu zatrjevanju, da so čisto dobro zrihtane še od lani. Ampak tudi na speglanih progah tekaškega poligona nisem nič hitrejši, hitrost premikanja je prav mizerna. Togotno razmišljam, da bi zamenjal serviserja.
Če bi bile te smuči sivo-maslinaste boje, bi lahko bile vojaške, ker so rjave, jim rečejo lovske. Uradno je to back country vrsta smuči, podobne so tekaškim, le malo širše in z jeklenimi robniki. Odličen pripomoček za zimsko pohajanje po pokrajini, kakršna je Pokljuka. Ali pa recimo Pohorje. Predlani sem ujel marčevski sneg in sem ga v dveh dneh prehodil. Super lepo.
Najbolj uživam na sledi, ki jo v celem snegu naredijo krpljari. Ravno prav široka in lepo steptana. Ponavadi na svojih izletih čez drn in strn ne vidim veliko ljudi. Danes pa srečam kar nekaj sprehajalcev. Nič čudnega, prečudovit zimski dan je. Zasnežena pokrajina, bele smreke na sinje modrem nebu. Začetek decembra že leta ni bil tako zimski. Tudi v gozdu pod mogočnimi smrekami je dovolj snega. Uspe mi narest celo nekaj dimničarskih spustov.
Na Goreljku grem mimo Piranke. Spomnim se, da me je Rok neko zimo povabil na Pokljuko. Počitnice, ki so mi ostale v izjemno prijetnem spominu. Takrat sem bil v srednji šoli. Morda drugi letnik, zima 1980? Najbrž me je poklical iz hotela. Nahrbtnik in smuči sem dal na avtobus in se pripeljal iz Celja sem gor. Ko pomislim, kako bi potekala organizacija česa takega za mojega sina … Ampak danes so drugi časi, pravi njegova mama.
Z Rokom se še vedno srečava. Na njegovi Podlanici se jejo najboljše ribe v Piranu.
Temni se že, pa sem šele na tridesetem kilometru. Rinem v zadnji klanec, poskakujem po globokem snegu, pred menoj sta tu skakljala le zajec in srna. Po cikcakstih sledeh sodeč se v novo zapadlem snegu ne znajdeta najbolje. Končno pridem na zvoženo cesto in se razveselim hitrejše poti. Mimo mene pridrvita mladca, ki skozi ovinke drftata z ročno zavoro. Nekaj časa za njima prileti še nižan maserati. Počne to isto, a brez ročne.
Bejbika me pogosto sprašuje, ali me je kaj strah volkov in medvedov. Hm, niti ne. Na Pokljuki srečaš bolj nevarne reči.
V Zgornjih Gorjah se peljem mimo griča pri mladinskem domu. Smučarske šole v petem razredu. Pogosto sem bil učitelj pomočnik in vedno sem prevzel skupino začetnikov. Kepanje, postavljanje snežakov, obuvanje pancerjev, lovljenje na snegu. Zadnji dan smo na tem griču postavili nekaj vrat. Otroci, ki prej nikoli niso imeli smuči na nogah, so se spustili s starta in zapeljali skozi cilj. Ne nujno pravilno skozi vratca, ampak to je bilo najmanj pomembno.
Čista sreča, za vse. Self confidence brez selfijev.
Discover more from Fotografov dnevnik
Subscribe to get the latest posts sent to your email.
You must be logged in to post a comment.