Plasti

Danes je hiša polna. Šest nas je, vsak na svoji steni. Na tleh luske stare barve, v zraku prah. In pesem. Podložena z ritmom jeklenega zvena kovinskih strgalk na steni. Nekdo začne peti, ostale se za trenutek pridružijo, potem se spet vsaka zatopi v svoj kos stene. Lahko bi bili kjerkoli drugje. Pa so tukaj. V najini prepišni ptičji hiški mladinci praskajo staro barvo s sten. Tri Klarine hčere in Sebastjan, kandidat za zeta.

Hiša je odprta že celo zimo. Mraz, vlaga in veter sta načela stensko barvo do te mere, da je jupol začel odpadati sam od sebe. Iskreno rečeno, tega sem se razveselil. Okus zadnjega prebivalca hiše, ki se je lotil pleskanja, je bil res nenavaden. Poslikava sob se je obupno kregala z eleganco, ki jo hiša s svojo aristokratsko držo italijanske podeželske vile kaže od zunaj. Če z jupolom ni veliko dela, je s plastmi pod njim precej drugače. Po dolgem potegu prek stene se špohtl zatakne ob delček, ki se krčevito drži podlage. “To ne gre dol!” Vsaka stena prej ali slej ponudi izziv, ki punce odvrne od medsebojnega tekmovanja.

Ne ena, cela zakladnica plasti. Pisani vzorci nežnih pastelnih barv.  Pod eno plastjo pride druga. Pastelni vzorci, kombinacije barv, natančni robovi in umetelno narisane rože. Vsaka plast pove zgodbo o prebivalcih hiše tistega časa. Zadnja plast, prva barva na ometu, priča o spretnosti graditelja. Mojster zidar si je z bratom postavil hišo zase. Tudi z barvo se je potrudil. Apnena barva se je vpila v apneni omet. Prava freska pompejanskih barv. Sinje modra, limonsko rumena. Presenetljivo lepa kombinacija. “Tole bi pa jaz pustila,” reče ena od punc in za trenutek obstane s špohtlom v roki. Tudi naju zamika, da bi pustila steno kar takšno. A omet je razbit. Brazgotine instalacij bo prekril nov oplesk.

Vse bi lahko storil sam. A dodatnih pet parov rok ustvari povsem drugo dinamiko, delo gre hitreje. Še več pomeni, da danes radio ni edina družba. Žensko čebljanje v pritličju občasno preglasi žvižg Sebastjanove brusilke. Mrak nas dohiteva, zmanjka časa za pico. Špohtli utihnejo, prah se poleže. Z rokavov stresemo umazanijo in s prsti, belimi od prahu, jemljemo pršut in mortadelo iz papirnega zavitka. Zadovoljno hodim naokoli. Manj barve na steni, več energije v prostoru. Ravnokar se je zgodil naslednji pomeben korak v prenovi.

Ob mraku pospravljam okoli hiše in zapiram vodo. “Kej je sosed, danes si imel delavce?” Dušan, najboljši sosed, pride v redno kontrolo. Vsak dan me pride bodrit. Danes se zarežim do ušes, ponosen, da je imel priložnost videti napoved. Da ta hiša ne bo več dolgo mrzla siva lupina. Kmalu bo polna življenja.  Nisva se odselila predaleč, prišli naju bodo kaj obiskat.