Odtok

Stojim pred črno luknjo v steni. Smrdi po kanalizaciji. V roki držim vedro vode in zmečkan kos vece papirja. Za trenutek pomislim, da bi šel s preizkusom kar na polno, na povsem realen način. Ne, za začetek papir. Saj gre samo za test, ali deluje. Ali se odplaka pripelje iz nadstropja vse do kleti in potem ven iz hiše. Ni potrebe, da mi zaletavost pri testiranju potem smrdi v nos, če se izkaže, da bo res potrebna intervencija. V cev vlijem vodo, odvržem vedro in zdrvim dol po stopnicah v klet k odprtemu jašku.

Na papirju je vse relativno preprosta fizika — padec in cev, ki ne pušča. V praksi je to stvar lopate, zidarske vaservage in trenutne razpoloženosti delovne ekipe. “Ko bog da je u redu, hiljadu puta smo to radili,” dobim zagotovilo, ko je bila cev sestavljena. Kolikokrat od tega pa ste popravljali, sem hotel vprašati, pa sem samo držal prekrižane prste v žepih, ko se je cev potapljala v beton. Zadnji zavoj hišnega črevesja je postal zabetonirano dejstvo. Kako dobro deluje, se bo pokazalo šele, ko bo nanj priklopljena cela hiša.

Zadihan se sklonim nad jašek in vanj posvetim z lučjo. Med vstopno in izstopno odprtino se na dnu mulde svetlika droben curek vode. Na nastavljeno oviro je prislonjen razmočen vece papir. Zmaga! Test opravljen. Kličem vodovodarja, da potegne belo keramiko iz škatel.

Ker luksuz! Po dolgih mesecih ima hiša spet odtok. Tik ob spalnici. Ponoči ne ščijem več z balkona.