Nisem kužek, Marjan sem!

Dve desetletji sva se kot starša upirala milim pogledom in vztrajnim prošnjam z izgovori, kot so: Kdo le bo skrbel zanj? in pa Kam ga bomo pa dali, ko bomo šli na potovanje? Prejšnjo zimo pa sem na tem bregu ostal sam. Sin je uspešno zlobiral mamo in v naše življenje je vstopila kosmata žival.

Februar 2020

Pravkar izvaljeno leglo sta šla rezervirat v Rogatec takoj, ko je bilo možno. Potem so se vlekli in vlekli tedni do dneva, ko bi mala kepa dlake lahko zapustila mamico. Napetost se je stopnjevala tudi zaradi napovedi zaprtja občin. Kujemo celo načrt, kako ga bomo prešvercali prek meja občin v Ljubljano. Ponudim se, da grem na Štajersko s kolesom skozi gozdove in ga prešvercam v nahrbtniku. Na koncu se je časovno ravno vse dobro izšlo in tik pred popolno ustavitvijo države je v naš dom prikoracal pes. Eden iz te generacije kosmatih srečnežev, ki so v družine prišli v obdobju prisilnega dela od doma in bili deležni neobičajno veliko pozornosti.

Jasno sem povedal v naprej, da psu v stanovanju ne nasprotujem, da pa zanj skrbeti ne morem, ker premalo časa preživim doma (Ah, predkoronski čas normalnosti … ! ). S tem, ko sem se solastništvu odrekel, pa sem izgubil tudi pravico sodelovanja pri izbiri pasme. Ko poguglam, kako izgleda pomeranec, za katerega navija sin, me kar zvije. V mojih očeh taka mala ščeneta sploh niso psi, ampak kategorija pizdolizcev, ki jih zdolgočasene dame mečkajo v naročjih. O bog, kje sem kot fotr spet zamočil?!

A takrat še nisem vedel za fenomenalen twist z imenom, ki ga je mini mrcina dobila. Marjan je?! se obračajo za njim. Z nemalo užitka razložim: Sin pravi, da se je odločal med Tomažem, Boštjanom in Marjanom.’ Ta mini čudaštva mladega fizika se mi zdijo tako posrečena, da tokrat sploh nisem vrtal vanj, od kod mu ideja. Za povrh je medvedek, ki ga Marjan ves čas nosi naokoli, kar spontano postal Šarec, saj je ravno v tem času predsednik vlade odvrgel puško v koruzo in odšel na smetišče zgodovine, njegovo ime pa se od takrat naprej verjetno nikjer drugje ne omenja tako pogosto kot ravno v naši družini.

Prostovoljno sem prevzel zgodnje jutranje sprehode, na katerih sem se laže izogibal srečanjem z drugimi pasjimi sprehajalci. Priznam, da mi je bilo na začetku malo nerodno, in izgovorjal sem se, da to mikro ščene pravzaprav sploh ni moje. S prehojenimi kilometri pa sva postajala vse boljša sprehajalska buddyja z vzajemnim spoštovanjem. Ko kdo dvigne pogled z mojega ‘psa’ in se z nasmeškom zazre vame, prostodušno povem, da je to pač pes za samozavestne moške, take, ki ne potrebujejo pitbull mastifa na varjeni verigi, da se počutijo pravi dedci. Sploh pa je Marjan postal koseška legenda. Njegovo srce je levje neustrašno, enako kot barva grive, ki jo nosi.

Sreča na vrvici

To je prvi pes, s katerim živim v skupnem gospodinjstvu, vendar je moja zgodovina s pasjo zalego kljub temu dolga in razburljiva. Berem mamin dnevnik mojega otroštva:
Avgust 1969 (star sem skoraj tri leta): Če mu rečemo fantek, pravi: Nisem fantek, Tadej sem. Za nekatere stvari je izredno pogumen, izredno pa se boji psa in mačka. Če se mu le približata, je povsem šokiran.
December 1970 (star sem štiri leta): Dobil je nove smuči in čevlje, smuča pa se kar po kuhinji, noče ven na sneg. Sploh ga ne spravimo ven, čeprav ga prijatelji vabijo. Boji se psa, ki ga ima en fantek in ga je enkrat nanj naščuval. Tu pa se njegov pogum neha.

Nad smučanjem in snegom sem bil noro navdušen že od malega in da me je nekaj od tega odvrnilo, je moralo biti zame res hudo strašljivo. Ta strah je kasneje prerasel v sovraštvo in s pasjo vrsto sem bil ves čas na bojni nogi. Šele lani, ko mi je mama predala dnevnik, sem spoznal, kako globoko v mojem otroštvu ima korenine ta neljubeč odnos. (Morda to razloži tudi moja nenavadno močna čustva ob zključnem kadru Sreče na vrvici. Vsakič znova hlipam, ne morem si kaj. Tak lep film, z značilno slovenskim koncem.)

Kasneje smo imeli psa tudi mi, celo dva, a se jih jaz ne spomnim. Kajti imeti psa pri hiši je za očeta pomenilo natanko to: pes je bil privezan pri hiši na dvorišču, vanjo ni imel vstopa. Samo en spomin imam na druženje z njim, in še tega me je sram. Ubogega psa sem dvigoval za rep, da je opletal s tačkami in cvilil od strahu, jaz pa sem zraven štel. Še zdaj mi je slabo, ko pomislim na to svojo krutost. Na pasjo srečo nobeden ni bil dolgo pri hiši. Mama pravi, da so jih, ko nas ni bilo doma, ukradli.

Naslednji spomin, povezan s psom, je ravno tako nesrečen. Džeki, eden iz mojega legla morskih prašičkov, se je tako udomačil, da je na vrtu svobodno tačkal naokoli, kosil travo po svoji mili volji, ponoči pa se je umaknil v svojo premično uto, ki smo mu jo naredili iz gajbice. Vse dokler ni ovčar Runo s konca ulice ponovno preskočil ograjo svoje na pol podrte kletke, ujel cvilečega Džekija in ga pred mojimi očmi stresel. Jokal sem kot dež in še zdaj se spomnim svojega besa na soseda, kako je mojemu očetu v opravičilo ponujal bankovec.

Mladost

Moji odnosi s psi so bili na psu. Ko zavohajo človeka, ki se jih boji, dobijo res pravo veselje. Še najmanjše čivave v pisanih plaščkih so renčale, kazale zobe in se zaganjale vame. Navadil sem se izogibanja na daleč. Nič neobičajnega ni bilo, da sem šel raje na drugo stran ulice, kot da bi se s psom srečal na istem pločniku. Ocenjevanje dolžine štrika, na katerega je privezan, in preračunavanje možnosti, ki so jih imeli čekani, da dosežejo moje hlače, me je spravljalo v grozo in potenje, zaradi katerega so imeli psi še večje veselje skakati vame.

Del vojaškega staža sem prebil na obmejni karavli. Imeli smo divjega nemškega ovčarja, s katerim je upal na stražo le okrutni Hamo iz Bosne. Znevrotiziran pes je besnel na vse okoli sebe, zato sem se obema izogibal, kolikor se je le dalo. Enkrat pa me je le dosegel njegov dolgi očnik, ki se je zaril v mehko tkivo med palcem in kazalcem. Imel sem presneto srečo, da so kosti in mišice ostale cele. Še večjo pa, da je bila rana ravno prav globoka za nevarnost okužbe s steklino, in so me poslali k zdravniku na opazovanje v Ljubljano za cela dva tedna, iz česar je nastal potem prav dober žur. A moja ljubezen do psov zaradi te izkušnje ni bila prav nič večja.

Ta vse bolj zadrgnjen odnos med mano in živalsko vrsto Canis se je začel odpletati šele, ko je v moje življenje skupaj z bodočo ženo vstopil tudi nemški ovčar. Strašljivo velik, v mojih očeh pravi klavec na štirih nogah. Kadar sem ju videl skupaj, sem bil dvojno trd, od ljubezni in od strahu. A ljubezen je kot že tolikokrat pokazala svojo moč, in s časom sem se le privadil bližine živali. Počasi sem pridobil nekaj samozavesti in psi mi od takrat naprej dajo mir.

Še nekaj let kasneje je taisti pes mojemu sinu nudil oporo ob prvih korakih in potrpežljivo prenašal puljenje dlake ob neuspešnih poskusih. Takrat sem do kosmatinca začutil celo nekaj empatije. Še vedno pa nisem razumel ljudi, da sredi noči hodijo za svojimi psi in pobirajo njihov drek.

Življenje s psom

In potem je prišel v moje življenje Marjan. Ni trajalo dolgo, da mi je zlezel pod kožo. Upravičeno pravijo, da je Ni večje ljubezni kot je med psom in očetom, ki ga ni hotel. Po tednu dni sem se z njim že po človeško pogovarjal. In mesec dni kasneje, ko je požrl strup proti polžem in pristal v bolnici, sem ponudil svojo bančno kartico rekoč: Dva jurja je gor. Lahko pa tudi povečam limit, če bo potrebno. Samo, da pride domov.

Danes zjutraj je pocahnil vogal z dvignjeno nogo. Delam se jeznega, tlačim mu smrček v lužo in ga cuknem za dlako, da mu dopovem, kaj se sme in kaj ne. Zraven mi je hudo, da se znašam nad tem fizično nemočnim bitjem, ki ga dajejo hormoni, polna luna in jutranje poln mehur. Ljudje si kupimo žival, jo naselimo v lastno stanovanje, potem pa pričakujemo, da bo upoštevala hišni red. Pri sinu mi to ni uspelo niti v dvajsetih letih. A njega pred kastracijo ščiti zakon. Tebe pa ne! Le pazi se, mala beštija!, mu žugam s prstom.

Izgovor ‘Kdo le bo skrbel zanj?’ je bil trhel: dokler smo večinoma doma, kar pulimo drug drugemu povodec iz rok. Bolj nas skrbijo počitnice. Pa ni vprašanje, ali bi dobili začasnega skrbnika za en mesec, temveč: Ali bomo mi zdržali toliko časa brez njega?