Izleti,  Planine

Neobljudeni Julijci

Amfibijina avantura, 15.—19. julij 2021

Tamar — Slemenova špica — Vršič — Zavetišče pod Špičkom

Jutranje vstajanje ob štirih zjutraj zbudi tudi mojega plazilca tam zadaj v možganih, ki lenobno premika rep: ‘Se ti res da?!’ Oh, ta zaležanost v udobje. Ko se zbudi še dan, bo vse v redu. Tega se še spomnim. Pomirja me v naprej spakiran nahrbtnik in listek s seznamom stvari v hladilniku. Med vožnjo zlijem vase bananino mleko. Navada z letošnje turne smuke. Oziram se po vrhovih Gorenjske — kar naenkrat so vsi goli. Še mesec nazaj je sneg obljubljal smučanje do avgusta.

Povsem kopne pa poti v Julijcih vseeno niso. Načrt, da gremo prek Jalovca, se izjalovi. Zavijemo levo gor po melišču proti Grlu in kmalu doživimo inverzijo. V dolini je bilo še nepričakovano hladno, manj kot deset stopinj, na sredi hriba pa že teče od nas. Na vrhu kamnitega grušča se pot zmehča v čudovito macesnovo pokrajino. Slemenova špica je sicer bolj slab nadomestek za Jalovec, a vseeno pritisnem žig v knjižico. Iz principa, ker se že malo norčujejo iz tega mojega začetniškega navdušenja.

Komaj se prebijemo skozi Vršič, zaparkiran z avtobusi. Diši nam kava, Anže pa priganja, češ da bo dež. Dolga prečka pod Mojstrovko je polna grafitov, gostobesednih, poetičnih. Kasneje se izkaže, da smo bili mokri vse naslednje dni, samo četrtek je ostal suh. A o ukazih vrhovnega se ne razpravlja in do naše končne točke, Zavetišča po Špičkom, pridemo že ob dveh. Pričakata nas dve prijazni punci, novi oskrbnici zavetišča. Ravno sta pospravili za nesrečno ujetim svizcom, ki je, namazan s sajami iz štedilnika, pogrizel vse, kar je lesenega dosegel.

Mimogrede poškilim v latrino, samo iz radovednosti. Niti ni grozna, a vendarle: samo ena stvar je še boljša od dobrega razgleda med scanjem v gorah. Izbiram skrivni kotiček, dovolj daleč od poti. Obiram se, noben prostor se ne zdi dovolj varen pred pogledi. Spomnim se Filipove razlage, zakaj pes potrebuje toliko časa, da se odloči počepniti. Med tem dejanjem se namreč počuti ranljivega. Zato te tudi gleda v oči, ker želi biti prepričan, da ga varuješ. Jaz takega zagotovila ne potrebujem, zato stopim še okoli ene skale več. Ploščato skalo za meditacijo pa si poiščem na drugi strani amfiteatra.

Med čakanjem na večerjo se tolažimo s prigrizki in pogovor kmalu zaide na področje prehranjevanja. Ne razumem, zakaj vsejedci v prisotnosti vegetarijanca začutijo potrebo po izjavi: ‘Saj jem malo mesa’. Meni ti pogovori že pošteno presedajo in kar odleže, ko se začne igrati enka. Z vsakim špilom predlagam kakšno dodatno pravilo več. Enke sem se učil v divji družbi, ki je igro namenoma zakomplicirala do popolne zmede pravil. Zabava zagotovljena. Tudi, če na koncu sam postaneš osel.

Špiček — Zadnja Trenta — Vrata — Bavšica — Kluže — Možnica

Skupna ležišča. Spim poleg notorično najbolj glasnega smrčača. Ga imam vsaj na dosegu roke. Dobim nasvet, naj mu zvečer stisnem lubčka in pošljem pomežik ‘Se vidiva ponoči!’. Pravijo, da pomaga, večina jih po tem zelo narahlo spi. A noč mine tiho tudi brez intervencij. V miru meditiram in vodim svoje sanje. Visoko v gorah ne padem v črno luknjo sna kot običajno, pa se vseeno zbudim spočit.

Oskrbnici se potrudita in še pred sončnim vzhodom pripravita kraljevski zajtrk. Meni je ura prezgodnja in Uršin nasvet, da se moraš pri Amfibiji zagrebst za hrano, me ne premakne dovolj hitro. Ko iščem na mizi nekaj jutranje lahkega, kosmičev ni več, polenta pa je zalita z ocvirki. Malo me razjezi, zato se raje umaknem na teraso pred hišo in se polnim z razgledom na oblake, ki se valijo prek Triglava nasproti nas prek doline Trente. Čudovito. Za vsak slučaj pa vseeno grem nazaj v jedilnico na drugo rundo kosmičev in kos odličnega kruha, ki sta ga spekli punci.

Na strmem spustu v Zadnjo Trento se pogosto ustavljamo, ker punce nabirajo materino dušico. Od jutranje rose oprana mamljivo diši. Če ne bi izgledalo tako nemoško, bi jo nabral tudi sam. V dnu doline se oziram levo in desno, kje je naša koča. Razumel sem, da nas danes čaka le spust. No, ne čisto. Prek planine Zapotok se dvigamo pod Bavški Grintavec. Pot je na prisojni strani in sonce dviguje vlago iz bujnega zelenja Severne Primorske, namočenega z dežjem zadnjih dni. Od mene teče. Rešuje me Katjin klobuk.

Izkaže se, da je bil vzpon še najlažji del današnje ture. Na Kanskem prevalu nas pričaka hladen veter iz Bavšice in naredi spust po kamnitem koritu čisto malo grozljivejši, kot je v resnici. Prava zabava pa se šele začenja. S spuščanjem teren postaja vse zahtevnejši: dolga melišča, prečenje snežnih jezikov, iskanje poti skozi visoko rastlinje. Tropsko azijsko vzdušje. Za finale pa poskakovanje prek gamsovih trupel in zabava z iskanjem ravnotežja na deblih, ki jih je snežni plaz postrgal po dolini in privlekel na izhod Tesne. Sneženo nasutje od zgoraj tali sonce, od spodaj voda. Predrte luknje kažejo mogočno višino ledenih sten. Kakšna divja pokrajina! Tisti ekstra bonus, ki ga prinese Amfibijska avantura.

Po dolgi poti imamo mehke noge in prazne baterije. Ura ne vleče več sledi, pa mi je malo mar. Pri Klužah stopimo na mehko Julijano, ki naše otrdele noge pripelje v Možnico. Današnja je bila dolga, enajst ur in še malo čez. Zagrabim prvo stvar, ki je na voljo. Elin macesnovec me spravi v dobro voljo in potem steče. Vino, kitara, petje. Omama zmehča telo, tudi prste, ki se vozljajo in izpuščajo cele kitice. Na samem koncu večera pa me ščetkanje pahne v neustavljiv napad smeha. Perfect day.

Jerebica

Navsezgodaj grem meditirat na vrt. Družbo mi delajo miši, ki na zadnjih tačkah zvedavo vohljajo in zvračajo glavo. Če me NIJZ ne bi opozoril na grozovitost bolezni, ki jo prenašajo, bi mi izgledale še simpatične. Prek vrhov se podijo oblaki. Manjše plohe popoldan, kar nekatere skrbi, večino pa ne, čeprav se nebo vse bolj zapira. Ni kaj, bujna vegetacija, s katero smo včeraj bili bitko, lahko uspeva samo ob visoki vlagi. Nekaj ‘neizkušenih planinskih telesc’ danes ostane za zapečkom zaradi posledic včerajšnje bitke z bregom.

Izgleda, da nisem čisto pri stvari, ko se delijo navodila. Slišal sem: petsto višincev. Bilo jih je tisoč petsto. Za nagrado nas pot na Jerebico pelje skozi čudovite pokrajine. Štartamo v gozdu, posejanim z velikimi skalami, v katerem stasite bukve prijazno ujamejo dežne kaplje že visoko nad nami. Ko splezamo čez skalni rob, se zapletemo v visoko travo, pikasto od živobarvnega cvetja. Na vrhu pa še čisto prava gorska izkušnja umikanja borovcev na prepišnem grebenu in plezanja po previsnih robovih. Kaj stori gorski vodnik ob takem vremenu? Planincem ponudi možnost obrata nazaj v dolino. Noben amfibijec ne sprejme te možnosti. Za trenutek se z vrha Jerebice odpre pogled na Rabeljsko jezero. Še ena kljukica iz napovedanega programa.

Z italijanske strani silovito piha in po bregu prinasa meglo. Plohe se razvijejo v droben dež, ki ne preneha. Na meni so suhe samo še gate. V copatih cmoka, anoraka se mi ne ljubi dajati gor in dol, ker je že čisto vseeno. V meni se prebuja zaležana sla po samotnih avanturah. Namesto utrujenosti tretjega dne me razganja od adrenalina in evforije, čeprav sem zadnje tri medvedke pojedel že sredi hriba. Bolj, kot se bliža dom, bolj me grabi, da bi šel še malo v objem Julijane. Pa vendarle nazadnje zavijem v sobo, se umirim z brenkanjem na kitaro in na koncu zaspim.

Punce v kuhinji me prijazno sprašujejo, a bi jedel to ali bi jedel ono, kaj mi je prav in kaj ne. Meni je tečno. Upal sem, da bo ločevanje ljudi po jedilnikih vendarle malo bolj diskretno. Namesto, da bi se s časom normaliziralo, imam občutek, da se tretji dan pogovarjamo samo še mojem jedilniku. Ko se prikažem v jedilnici z ogromno skledo zelene solate, ki jo je prijazno prinesla Jožetova punca, se komentarji usujejo z vseh strani. Za kazen potem ne smem palačink, češ da so notri jajca in mleko. Dajte mi mir, ljudje božji, nisem vegan, samo nekaj več zelenjave rabim za dobro prebavo! Dobim kos Tinine bananine pite. Trikrat mi povejo, da ta je pa dobra tudi zame. Eh …

Gledam parčke, ki sedijo za mizo, in zagrabi me domotožje. Morda pa ti družinski izleti niso zame. Preveč prostega teka in družabnih aktivnosti. … Eh, danes sem nekaj tečen. Malo sem zameril tiste palačinke in zato se kujam in pustim kitaro v torbi. Ob ognju posušim čevlje in se spravim zgodaj spat. Sredi noči se z ne najbolj posrečeno tihim premikom iz sobe preselim na klop pod zvezde. Mhm … Zbudi me strašno grmenje, kot bi se podiral Rombon nad mano, a od vsega ropota na moj obraz pade le nekaj kapelj, ki mi nezno oblizne krmežljavčke in pozdravi v nov dan.

Možnica — Rombon — Bovec

Jutra so najlepsa zjutraj. Mežikam v trgajoče se oblake in optimistično modrino neba za njimi. Morda pa danes vendarle ostanemo suhi? Morala za mizo pri zajtrku je kar slaba. Preštevamo se, kdo sploh gre na zadnji izlet. Priložnost skoka v avto je premamila marsikatero utrujeno glavo in razbolele noge. Previdno izbiram besede ob jutranjih pozdravih. Še najbolj prijazna bitja lahko zarenčijo, dokler kava ne prime. Danes ima kar težko nalogo. Ko se v polni opremi spuščamo ob Možnici, se sprehodimo prek slepca brez običajnega vreščanja. Slepec je kar malo zmeden.

Ker lovimo popoldanski avtobus iz Bovca v Krajnsko goro, se ne obiramo več. Franci se postavi na čelo in raztegne kolono. Čebljanje potihne in kmalu smo sami s seboj in z mislimi na fante, ki so pred stotimi leti nosili težko železo na vrh, da bi ga nato metali na svoje sotrpine v uniformah na drugi strani. Rombon je bil oblegan z obeh strani, predstavljal je izjemno pomembno strateško točko zaradi dobrih razgledov. In res, čez strmo severno steno vidimo miceno belo piko, naš dom, iz katerega smo zjutraj štartali na pot.

Dolg spust, najmehkejši v teh dneh. Mehka so tla, mehke so naše noge. Tisoč in pol metrov spusta je grenko sladka vrnitev. Iz varnega goreteksa v lepljivo lajkro. Z vetrovnega vrha v zatohlo vročino poletja. S postane vode na hladno kraft pivo. Iz družbe gamsov v turistično poln Bovec. Iz napol zgnilih copat v svobodne sandale. Z ostrih skal v udobje domačega kavča. Iz vzporednega sveta v … planiranje naslednjega pobega.

Anže, kdaj gremo?