Natančnost

Čez Komar na Kanjavške police, 13. september 2026

»Tukaj jaz ne bom delal.« Ploščičar se obrne in odide. Že ko je prihajal po stopnicah, je bil mrk, zdaj pa je kar šel. Brez pozdrava. Češ da je vse pripravljeno narobe. Kaj natančno, ne pove. Z Buddyjem se gledava. Štiri tedne sva bila na počitnicah, zdaj pa sva se vrnila na gradbišče. Ploščičar je bil prva dobra novica. Začel naj bi že dan po najinem pristanku. Če bi šlo vse po načrtu, bi lahko septembra na dan odprtih vrat razkazovala prvi skoraj dokončan prostor v hiši. Sem kaj takega rekel? Buddy mi pogosto očita, da sem z izvajalci prestrog in prezahteven. Tokrat sem res pazil. Petdeset evrov za kvadratni meter se mi je zdelo veliko, ampak nisem barantal. Kopalnica bo nad lesenim stropom. Hočem, da je narejena natančno.

V šoku hodiva naokoli. Kaj pa bova zdaj? Iščem kogarkoli, ki bi bil pripravljen priti. Kriterij, da mora biti narejeno 120-odstotno, se umakne kriteriju samo da bo. Pokličem zidarja, ki ploščice polaga za zraven. Saj majhna kopalnica ne more biti tak problem? Recimo mu Mahir, kar pomeni spreten. Tudi jaz sem bil na začetku razumen naročnik. Prvič postanem pozoren, ko kritizira robove ploščic. Niso ravni, pravi. Si že vnaprej pripravlja izgovor za nepopolne fuge? Ne mu težiti, da ne bo pobegnil še ta, pravi Buddy. Pustim ga delati. Potem opazim predrgnjeno hidroizolacijo. Brez besed jo zakrpam za njim. Saj je predrgnjena samo tukaj?

Od Anje in Tomija sem za rojstni dan dobil bon za vzpon. Turo v gore s strokovnim vodenjem. Danes je pripravljalna tura. Kaže, da ne bo prav kratka in lahka. Za spremembo me bo skrbelo nekaj drugega. Vstaneva ob pol štirih zjutraj. Buddy vozi proti Trenti, jaz bi lahko v avtu oddremal še dve uri. A spanec odpihne jutranji ogled kopalnice. Stisne me v drobovju. Grozljivka. Fuge niso samo grde. Med ploščicami so ostale odprte reže. Pod njimi naj bi vodo ustavila hidroizolacija. Če je ostala cela.

Narisati kopalnico nad lesenim stropom je arhitektu enostavno. Voda po papirju ne teče v spodnje nadstropje. Izvedba je bolj tvegana. A vse se da, če se potrudiš, sem se odločil. Kovinska konstrukcija, ki tuš kabino trdno drži skupaj. Dvojna tla. Dvojna hidroizolacija z ojačitvenimi trakovi. Sto in en detajl, vsak narejen z mislijo, da je zgoraj bazen, iz katerega niti kapljica ne sme priti v spodnje nadstropje. Čez ves ta trud je zdaj položena keramika. S krivimi in škrbastimi fugami. Ali je samo grdo ali je tudi narobe? »Dokler zaradi izliva vode ne razbijaš ploščic, ni hudega,« mi je rekel vodovodar ob prejšnjem incidentu. Nehote začnem ocenjevati debelino ploščic.

Anja, njeni hčeri in jaz. Na koncu kolone Klara. Pazi na moj korak. Štartamo proti Doliču, pa kmalu skrenemo z običajne poti in se prebijemo čez Komar. Ravno pravšnje ogrevanje za naslednji odsek: pot Mire Marko Debelakove čez Kanjavške police. Planinske police so prav to, kar si človek predstavlja: ozka ploskev, pripeta visoko na steno. Samo da so glede na višino stene nesorazmerno ozke, ne povsem vodoravne in na gosto posute s šodrom. Pogleda v globino me ni strah. Hodim pa previdno. Klara pravi, da še nikoli tako. Kot da bi polagal ploščice, ki morajo stoodstotno držati vodo.

Med hojo spet razmišljam o kopalnici. Mahik me ni hotel zafrkniti. Verjetno je mislil, da dela dovolj dobro. Kaj ga je potem gnalo, da je sforsiral fugiranje, ko lepilo pod ploščicami še ni bilo suho, in takoj zatem vlekel silikon čez mokro fugo? Nič od tega ni po navodilih. Približno sem to vedel že prej, natančno pa sem jih šel brat šele potem, ko je bilo očitno nekaj narobe. Saj vendar ni moja naloga, da mojstre učim njihove obrti?! Še vedno sem naiven, še vedno padem na razlago Hiljadu puta smo tako uradili. Ta presneta balkanska samozavest.

S polic sestopimo čez sedelce naravnost v razgled na zgornja tri jezera v Dolini Triglavskih jezer. Zavijemo proti Prehodavcem. Levo Kanjavec, desno Malo Špičje, pred nami eden od Voglov. Eeee, točno! Zadnji Vogel. Z njega sem smučal. Z Mičotom in njegovimi fanti smo za nekaj dni pobegnili sem gor, v to svobodo, medtem ko je svet v dolini otrpnil v karanteni. Širok nasmeh do ušes. Brez maske. Lep spomin.
V dolino se vrnemo čez Lepoče. Lep spust po dolgi mulatjeri. Na koncu poti se gremo okopat v Sočo. Okopat kot v kopalnico? In … Magic is gone! … Vrnem se nazaj v premlevanje.

Zvečer sediva na ploščicah v kopalnici. To bi moral biti svečan trenutek. Mali korak za gradbišče, velik korak za najino bivanje v Podragi. Možnost, da se končno umijeva znotraj hiše. Namesto tega gledava fuge in ugibava, kaj bo treba razbiti. Celo kopalnico, ali samo tla? Staviva, ali bo Mahiku v drugo uspelo bolje. Oh, sranje … Vem, da bi bilo najbolje vzeti v roke orodje in izpraskati slabe fuge, dokler se še niso do konca strdile. Pa se mi upira. Ne zdaj. Zdaj hočem drugam. Stran.

Ob desetih sva v postelji. »Hišo imava zato, da si narediva gnezdo. Ne bo se postavila med naju. Saj to veš?« Buddy se stisne k meni. Pod odejo ostaneva objeta vse do jutra.