Mangart po Slovenski

Mangart 2679 mnv, 31. avgust 2024 — 7 h,

Težko se odlepiva z udobnih stolov. Človek pač ne sedi vsak dan v stolu za sedemsto evrov, kaj šele na pikniku. Sploh pa je hrana, ki nam jo pripravi Pavle, izvrstna. Iz Ljubljane se odpeljeva ob pol polnoči. Naivno zapeljeva proti Karavanškemu predoru po avtocesti, direkt v pozno avgustovsko stoječo kolono. Kot da ne bi vedela. Sami nemška turist in midva. Za popizdit. Nič več nisem zaspan, od jeze samega nase se mi dvigne utrip. Pa še predrznost, s katero nekateri ubirajo krajšnjico prek bencinskega servisa in se tristo metrov naprej z desne vrivajo nazaj v kolono.
Priznam, tega od Nemcev nisem pričakoval. Preživeti stereotipi.

Skoraj celo uro pustiva na tistem kilometru asfalta in ko se končno zapeljeva na magistralo, je ta povsem prazna. Italijanskemu policaju na meji je očitno dolgčas in se zagleda v najini osebni izkaznici. Kar ne vrne jih. A prižgemo kar en čik skupaj? Poln kufer imam. Naju bo gora zavrnila? Začelo se je že bolj klavrno. Utrujena od pozne ure in vožnje spremeniva plan in se kmalu za mejo zapeljeva na ozko cestico proti Belopeškim jezerom.

Buddy noče nič slišati o feratanju, čeprav sva pod eno izmed najbolj znanih z železnino opremljenih sten. Nimava pasov! Naslednjič. In greva po eni čisto običajni planinski poti gor proti Mangartskem sedlu, mimo bivaka, pred katerim se sončijo mladinci, in prav nič me ne preseneti, da govorijo po češko. Malo sva jim odveč, ko vdreva v njihov prostor, pa ne odzdravijo prav navdušeno. Seveda ne komentirava njihove planinske opreme: mestni snikersi z belim podplatom. Helikopterji že letajo nad planinami. Navsezgodaj razvažajo hrano, da so potem na voljo.

Sicer na poti po italijanski strani ne srečava nikogar razen ovc. Na slovenski strani je vzdušje drugačno. Za osvojitev četrtega najvišjega vrha v Sloveniji je treba z asfalta do vrha Mangarta narediti le dobrih šesto višinskih metrov. Stena je posejana s planinci. Resno? Želela sva pohajat po osamljenih Kaninskih podih, pa sva zaradi včerajšnjega čakanja v koloni na avtocesti zdaj padla v kolono na planinski poti. Greva po Slovenski. Ni tolk težka, pravi Buddy. In kar ignorirava to, da imajo vsi okoli riti pripete varovalne komplete. Na začetku sem malo zakrčen, potem se zglajenih skal navadim in klinov ne grabim več s tako ihto.

Do vrha prideva v štirih urah in koleno zaenkrat ne protestira. V planinsko knjižico ponosno pritisnem žig. Na Mangartu sem prvič. Tudi navzdol sva hitro, ker se da prehitevat. Ne jezim se, vsak gre v svojih hitrosti. Lahko pa razumem Buddyja, da jo vleče na lovske poti in brezpotja, stran od planinskih magistral, ki vodijo na najbolj popularne slovenske hribovske trofeje. Ko bom napolnil svojo tretjo knjižico z žigi, tako kot jo je ona, bom verjetno isti. Nazaj pri avtu sva v sedmih urah. Ura se ustavi po šestih. Pozabil sem jo napolniti po četrtkovem veslanju po Ljubljanici.

Na zelenici ob Belopeških jezerih postavim kemp stolčke in mizico. Po malici razgrnem sobotno prilogo in skuham kavo. Sedenje na plaži, Ker luksuz!, sva to letos že počela? Punči postane nesrečna in gre pospravljat avto. Težko zdrži toliko časa na enem mestu. Pa meni pravi, da imam ADHD motnjo. Ker dneva še kar ni konec, se po zabavo odpeljeva v Bovec. Ohladitev v Soči, losos na krožniku, vege solatni krožnik, sladoled. Razvajanje v turistični ponudbi. Obisk Bovca je svojevrsten oddih od poletja. Ob večerni kontemplaciji pri reki sediva v puloverjih in razmišljava o nogavicah.