Izleti,  Smučanje

Krnica

Krnica nad Bovško ravnjo, 15. februar 2020 — 14 km, 900 vm, 6 h

Mičo odkljuka še dva nova

‘Pa on ve, da nisi še nikoli hodil v derezah?’ Anže v Amfibiji išče dovolj velik komplet za moje ogromne pancerje, sproti mi kaže prijem cepina, s katerim naj bi se ustavil, če bi šlo na ledeni strmini kaj narobe. Z rešpektom vrtim v rokah velik kovinski T. Cepin me že od nekdaj navdaja z grozo zaradi svoje ostrine na vseh koncih. Ne počitim se lagodno, ko ga nosim navezanega na nahrbtniku, kaj šele, ko ga držim v rokah. Zame je cepin sinonim za strah pred špičastimi gorami.

20200215--DSCF2048.jpg

Zjutraj me pobere Mičo. Dva dni nazaj me je poklical in predlagal skupno turo. Nisem kolebal; priložnosti, da greš v hribe s tako izkušenim smučarjem, pač ne zavrneš. Od 352-ih (poimenovanih) dvatisočakov v Sloveniji mu manjka zgolj še nekaj deset njih. Brez tekmovalnosti, brez športne ure. Na izi. Čeprav se vidiva redko, niti ne vsako leto, nikoli ne potrebujeva veliko časa, da stečejo iskreni pogovori. O starših, o odraščajočih otrocih, o zdajšnjih in prejšnjih partnerjih, o kavsanju pri šestedesetih. Njegova navihanost mi je navdih.

20200214--DSCF2045.jpg

‘Danes bo malo drugače kot običajno’ napove (običajna turna smuka gre po hribu peš navzgor, nato smučmi nazaj dol). Z italijansko gondolo se pripeljeva na Prevalo, nato greva s smučmi po južni strani grebena v smeri Rombona. Malo gor, malo dol, manj smučanja, več potovanja. Mimogrede stopiva na Hudi Vršič in na Črnelskih špicah obrneva. Tja grede je ledeno, nazaj grede je laže. Meni pride prav turno smučarski dril: lepljenje psov na smuči, pospravljanje psov v vrečo, natikanje in snemanje srenačev, vezanje smuči na nahrbtnik, hoja z derezami in s cepinom v roki. Bolje, da te spretnosti zvadim doma. V snežnem metežu nad polarnim povratnikom je vse še desetkrat teže.

20200214--DSCF2027.jpg

Sneg v krvi se ne tali

Mičo me pohvali, da mi gre smučanje dobro. Hvala. O tem nisem nikoli veliko razmišljal. Smučanje je zame nekaj samoumevnega. Vso mladost sem zimske vikende preživljal na snegu, treningih ali tekmah. Takrat tega nisem doživljal kot nekaj prijetnega. Zgodnje vstajanje, mrzle sedežnice, boleče noge. Robati klubski trenerji, brez formalne trenerske izobrazbe, največkrat zlovoljni, nemalokrat pod gasom. Z današnjimi očmi bi rekel, da niso bili ravno talentirani za pedagoško delo z mladimi športniki. Mi pa smo bili kot tekmovalci na republiškem nivoju temu ustrezno (ne)uspešni.

20200215--DSCF2055.jpg

Na podlagi minulega dela sem pobral še nekaj kolajn s srednješolskih tekmovanj, potem pa mi je volje za trening zmanjkalo. Pa tudi denarja za opremo, karto in avto. Zadnji žebelj v krsto moje smučarske kariere je zabil neuspeh na učiteljskem izpitu. Po tistem sem sulice nataknil na noge le še občasno. Šele mnogo kasneje sem se smučarsko reaktiviral, s karvingom, ki me je navdušil, ravno dovolj za en teden družinskih počitnic na sezono.

20200214--DSCF2037.jpg

A očitno mi je smučanje ostalo v nogah. Tehnika morda ni izbrušena, je pa smučarski duh še vedno samozavesten. Štiri desetletja nazaj je imel izraz urejena proga povsem drug pomen kot danes. Na Golteh, kjer smo smučali največ, so ratrak pognali le nekajkrat na sezono, ko je zapadel nov sneg, sicer ne. Že spust po smučišču je zahtevalo veliko spretnosti, res prava zabava pa se je začela na drugi strani označevalnih kolov — posmučali smo ves sneg v gozdovih od Medvedjaka do Žekovca. Od takrat sem zaznamovan. Nikoli nisem razumel užitka v drajsanju po Krvavcu ali Kranjski gori.

Ko se z Mičom vračava domov, ob cesti zagledam plakat SDS, ki nagovarja k ponovni uvedbi služenja vojaškega roka. V dremež se mi prikrade spomin na dogodek, povezan s Krnico nad Bovcem.

20200215--DSCF2049.jpg

Za koga?! Za Tita!!!

Bovška kasarna, v največji spalnici dvanajst vojakov. Nobeden ne nosi uniforme. Ni nam treba. Šolske počitnice so in v tem mesecu kasarno spremenijo v počitniški dom za vojna lica. Po kasarnah v Sloveniji so nabrali smučarske učitelje za počitniško smučarsko šolo oficirjev in njihovih družinskih članov. Ni nam težko. Posebej ne v primerjavi z graničarji, ki svoje vojaške dneve odštevajo malo više, na Prevali, na mejnem kamnu 13/5, ljubkovalno imenovanem tudi ‘prekleta točka graničarjev’.

20200214--DSCF2041.jpg

Vse bolj smo prevzetni. Dvorimo oficirskim hčerkam in jim ob pobiranju s tal otrepamo sneg s pobeljenih ritk. Rugamo se njihovim očetom zastavnikom, ki nas na smučišču ne morejo ujet. Kralji Kanina! V lepih dnevih šminkiramo na smučišču, v slabih se grejemo v savni. In ko nekaj res grdih dni za seboj pusti nov sneg, veliko novega snega, … se zbudi gon po spustu v globokem celcu … Kdo bo Krnici vzel junfer?! Kdo si upa vanjo pred domačini?!

Aljoša ve, kje se gre v Krnico, jaz sem takoj za. Dve vreli glavi pri devetnajstih. Ostali zmajujejo z glavami zaradi velike nevarnosti plazov, Mare se čuti krivega že, ker nama daje nasvete: Če že, pojdita čim više pod robom, tiho in hitro.

20200214--DSCF2032.jpg

Seveda prekršiva prav vsa pravila. Hitro ugotoviva, da je na sredi doline celca do pasu in se temu užitku pač ne odrečeva. Med tem tuliva od sreče kot Pišonja in Žuga, in na koncu doline se ustaviva, snameva smuči in z nogami v celec vpiševa svoji imeni v dokaz zmage. Danes sva imela največja jajca. Pa tudi največji krompir. Kasneje se objestno norčujeva, da bi lahko pisalo tudi: Aljoša Rebolj in Tadej Maligoj — Umrla za domovino, februar 1986.

IMG_8050-1

Jes, bumer

Ne, nisem prepričan, da bodo ponovno uvedli obvezno služenje vojaškega roka. Mamice bi preveč trpele in marsikateremu najstniku bi grobo poteptali svetovno nazorska prepričanja. Svet je zdaj drugačen. Prepreden z dnevno ratrakiranimi progami in jasno označenim robom, prek katerega se ne hodi. Svet, v katerem je testosteron nepotreben in družbeno vedno bolj nesprejemljiv.

V kar sem prepričan, je le to, da nočem razmišljat o tem, s kakšnimi zgodbami se bodo današnji mladinci nekoč bahali svojim vnukom.