Izleti

Kras, še enkrat

Trasa S1 trail, 26. november 2017  ⎯  43 km, 1400 vm, 7h 30′  ⎯  Fotolog

Jutranji pogled skozi okno me dobi povsem nepripravljenega. Sneg!? V načrtu sem imel knapovski trail po trbowskih hribih. Topo bolščim v aladina, med tem se skozi razporek dvoma začne oglašati glas razuma. Eno je it čofotat po razmočenem Rožniku za pol ure, nekaj drugega pa je biti pol dneva moker nekje v neznanih hribih. Rabim plan B.

20171126-Kras-DSCF8607.jpg

Smer Kras. Odločim se za tretji del S1 po slovensko italijanski meji do Monfalcona in ob morju nazaj. Tokrat si za malico pripravim palačinke (ideja z Rašice). Politično korektno namažem eno z nutello in drugo z eurocremom. Z opremo se obiram kar nekaj časa. Čez noč se je zamenjal letni čas, zato iz omare vlečem zimske jakne in bunde. Večen problem: kako se obleči ravno prav toplo?

Petnajst minut od avta si že slačim jakno. Volnen puli mi je dovolj. Proti grebenu lezem z morske strani in v gozdu burje ne čutim. Na vrhu grebena najprej zavijem desno. Prepoznam markacije, drevesa, kamne. Po tej poti sem že šel. V spominu mi je ostala kot težka in zahtevna. Zdaj se mi ne zdi več tako strašljivo težka in neprehodna. Prav prijeten občutek.

20171126-Kras-DSCF8643.jpg

Na križišču poti proti Repnu srečam tekača (precej neobičajno, na tej legendarni trojki sem navadno kilometre povsem sam) in seveda ju ogovorim. Prvi je italijanski Slovenec. Drugi eden izmed dvajsetih, ki so končali Iper 2017 (štartalo jih je sto). Kar priklonim se v njegovo smer. Šestintrideset ur mraza, burje po skalnatih kraških poteh. Ne, ne gre še enkrat. Zaradi slabe izkušnje orientacije na slovenski strani svetuje večerni štart, da se tisti del poti opravi podnevi.

Med dolgimi teki se mimogrede učim drobnih spretnosti. Kako pravočasno spustiti prijem, ko se karbonska palica zatakne med skale. Kako zbezati kamenček iz čevlja, dokler ga s prstom še dosežeš. Kako stvari pospraviti po žepih. Kako pritrditi stvari na nahrbtnik, da se ne razletijo, ko pogrneš po tleh. (Tudi tokrat sem šel v ribo. Sredi sprehajalne poti sem se zataknil ob štrleč kamen in pristal pod nogami sprehajalcev.) Če se te vse drži, na hitro vstaneš in se delaš, kot da ni nič.

20171126-Kras-DSCF8691.jpg

Pot postaja enostavnejša in hitrejša. Odpirajo se razgledi na desno proti zasneženim slovenskim planinam in na levo proti morju, nad katerim je sedaj sonce, ki je posijalo izpod oblakov. Še nekaj romantičnih kilometrov z razgledi do Sistijana. Ja, vraga! Tommaso je s potjo brezkompromisno vijugal vse do cilja. Zdaj je pokrajina urbana, ulic je več, še bolj pozorno je treba slediti gps črti.

Ponoči ali podnevi meni kraške vasi izgledajo kot izumrle. Nič drugače ni, ko pridem v Sveti križ (prepoznam ga po čudovitem neonskem napisu gostilne La Lampara), Ko zavijem okoli vogala, se nasproti pripelje mercedes, ki se mu na tesno izognem. Pa ravno zdaj?! si mislim. Najprej potrobi, ko sem že skoraj na koncu ulice pa se še zadere za mano: Ej, slovenc! Claudio je, isti tip, ki sem ga pred sedmimi urami srečal zgoraj na Slovenski meji. Naključje? Ne bi rekel. Pokaže mi hišo, v kateri živi. Pri njemu je prva postojanka na dvajsetem kilometru.

20171126-Kras-DSCF8767.jpg

Zdaj imam do avta samo še pet kilometrov poljskih poti. Vsake toliko se iz grmovja posveti par žarečih oči. Najprej pomislim na sove, kar se mi zdi čudno. Potem se pri eni ustavim, da bi si jo ogledal, pa se splaši in odskoči globlje v grmovje. Srna. Hm. Bolje kot srna kot divji pujs. Razmišljam, ali me je kaj strah noči, mraza, neznane pokrajine, živali.

Med vojsko sem bil graničar, ravno tu na Krasu, v Opatjem selu. Dneve in noči smo preždeli skriti v grmovju. Namesto luči smo nosili puške. Ne spomnim se, ali me je bilo takrat kaj strah. Spomnim pa se enega neprijetnega dogodka. Mimo mene gre čez mejo kmet. Nerodno mi ga je ustavit in se raje potuhnem. Kaj pa naj rečem? Stoj ili pucam?! Kaj pa, če pri sebi nima dozvole, naj ga vklenjenega odpeljem na karavlo? Joj, kako sem bil zelen! Mar bi stopil k njemu in mu ponudil cigareto.

20171126-Kras-DSCF8824.jpg

Meje. Pred tridesetimi leti sem s puško stražil mejo z Italijo. Zdaj ne morem na Hrvaško, ker so skozi gozd napeljani koluti bodeče žice. In čez trideset let?