Četrtek, 10. oktober 2024
Najini odhodi na Hrvaško se začnejo dokaj nedolžno z Sej ne rab’va dosti, potem pa se razvijejo v vztrajno nalaganje stvari v kup, ki je na koncu vedno presenetljivo velik. Morda zaradi tega, ker podaljšan vikend izgleda kot neskončno dolgo časovno obdobje z neomejenimi možnostmi in priložnostmi. Z nama gre služba na računalniku, neprebrani članki na papirju, popolna športna oprema. Tudi dva žaklja čevljev: spd šprintarce za na kolo, gojzarce za ostro kamenje, tekaški copati, sandali za plažo. Cele počitnice, stlačene v tri dni.

Tokrat zraven naloživa tudi dolgo pogrešane stvari. Power bank najdeva v torbi na dnu omare, denarnico z osebno pa v službi. Ko sva pripravljena na odhod, se nad Ljubljano sprosti deževna nevihta, kar pa se zgodi prepozno, da bi nama pokvarilo razpoloženje.

Petek, 11. oktober 2024
Omiš mi je kot mesto všeč. Stisnjeno med morje in visoke skalnate stene, prerezane z izlivom reke Cetine. Ni veliko mest s tako spektakularnim ozadjem. Vendar se mi kot prva asociacija na mesto Omiš obudi spomin na parkirno kazen. Ne zamerim jim, da je celotno mesto ena velika parkirna cona, pač pa to, da ni mogoče plačati dnevne parkirnine. Praksa je takšna, da pustiš avto na parkirišču, prejmeš kazen s plačilnim nalogom (ki je enak vrednosti dnevnega parkiranja) in ga greš plačat na urad. A ta ob nedeljah ne dela in tako sem to kazen plačal v ponedeljek iz Slovenije, od koder me je bančno prenakazilo stalo še enkrat toliko. Zaradi tega me prihod v mesto Omiš spravlja v manjše nelagodje.

Navsezgodaj zjutraj se lotim iskanja parkinga. Najdem cono 2, označeno s tablo: Dnevno parkiranje 10 evrov. A parkomat o tem ne ve nič, želi kup drobiža za vsako uro. Obrnem se do natakarja bližnjega lokala, ta me odpelje za šank do ‘pravega človeka’. Velik zanemarjen tip z ogromnim trebuhom, ščetinasto brado in globokimi podočnjaki. Sačekaj malo, da zapalim cigaru. Vsi okoli njega se mi režijo. Filmsko. Tako zlovoljno gleda, da me kar odnese ven na pločnik. Zdi se mi, da sem ravnokar srečal sošolca, tistega nasilneža, ki me je buzeriral v osnovni šoli. Nekaj zadoščenja mi prinese, ko pomislim, da bom jaz že nekako nabral drobiž za parking v Omišu, on bo pa do konca svojih dni mestni redar za parkirne kazni.

Na plaži težka mehanizacija rohni že od ranega jutra. S tremi bagri so se lotili naplavljene trave. Mojster Miha, bomo zmogli? Kava nas zbudi, sonce razvedri. Popoldne se gremo kopat zaprmej. Zajtrkujeva samo midva z Buddyjem, ker Tjaša in Blaž stavita na brunch, njima se ne mudi, danes je dan za počitek pred tekmo. Midva danes ne tekmujeva. Tu sva zaradi morja in zaradi dobre družbe. Letos sva obiskala veliko prireditev le kot gledalca. Morda pa je to recept, da potegneš iz trailov najboljše, ne da bi si pri tem obrabil kolena?

Kanjon Cetine — 56 km, 4 h, 800 vm
S kolesi se odpeljeva po kanjonu reke Cetine. Po levem bregu navzgor, po desnem nazaj. Presentljivo globok kanjon je naredila ta mini rečica. Morda pa ni vedno tako krotka kot danes? Po njej se spuščajo številni napihnjeni čolni s čeladarji. Raft je tukaj velik biznis, skoraj vsaka druga hiša ima na vrtu prikolico s čolni in kombi. Strmi bregovi kanjona ne dajejo priložnosti za alternativne poti. Ves čas voziva po asfaltni magistrali. Na najino srečo je — razen raftarskih kombijev — avtomobilov malo.

Najino pot obrneva na Blatu na Cetini. V pristnem dalmatinskem bifeju naročiva kavi in takoj nato ugotoviva, da sva brez denarnice. Mara sprejema samo gotovino in nama kavi prijazno časti. Kartico sicer jemljejo kot plačilno sredstvo v marketu čez cesto, pa tako kot zahvalo in blagovno menjavo poleg praznih skodelic na pultu pustiva tudi vrečko napolitank. Kraji na tej strani hriba, stran od obale morja, izgledajo precej bolj simpatično, veliko manj obremenjeni s turistično ponudbo v primerjavi s tistimi ob obali. Napisi ob cesti izpričujejo ponos domačinov, da jim je tu vseeno lepo živeti. Lipa naša.

Zvečer pospremiva Tjašo, Blaža in Jožeta na avtobus, ki jih bo odpeljal na nočni štart. Vsi gredo na 120 kilometrov dolgo traso. Jim kaj zavidava? Ne, pravzaprav. Čisto ok bo tudi ležkanje v apartmaju.

Discover more from Fotografov dnevnik
Subscribe to get the latest posts sent to your email.