Jerebica po lovski

Jerebica iz doline Možnica, 1. september 2024 — 8h 30′, 16 km, 1760 vm

Nanga v hindujščini pomeni goloto, in pri planini si goloto najlaže predstavljam kot živo skalo. Mangart je prav tak, ogromna siva skalna gmota, in zato mi je v ušesih kar spontano zazvenelo Nanga Mangart, kot zvočna asociacija na ime enega drugega, svetovno znanega osem tisočaka v zahodnem delu Himalaje. Nedaleč stran je Jerebica, le nekaj sto metrov nižja od Mangarta, a je z južne strani, s katere jo naskakujeva, povsem drugačna. Drseče suho listje na strmih bregovih, spodmikajoče in kotaleče se kamenje, varovalne vrvi zapletene v robidovje, s koprivami zarasla pot. Živa jeba. V navalu najhujšega besa najino današnjo pot preimenujeva kar v Jebenico.

Po cesti do ovinka, kakih petsto metrov, nato pa desno gor, je lepo označeno, prijazno razloži fant, ki ravno kuha kavo za družbo, nastanjeno v počitniškem domu Možnica. Malo sva jim fouš, v tej lepi hiši smo spali na Amfibijski avanturi tri leta nazaj. Po tisti bova šla dol, dajva za gor probat lovsko. Klasika — če se le da, ne bi po isti, sploh pa ne po včerajšnji izkušnji z Mangarta, ko je na glavni transverzali zaradi množice turistov nastajal prometni zamašek. Desno v gozd zavijeva že dosti prej, takoj pri hiši in zdi se, kot da sva na kolikor toliko uhojeni sledi.

Nisva. Kmalu se teren postavi pokonci in na listnati podlagi ni več prave opore. Hodiva po vseh štirih in se loviva za veje. Lovci so mojstri v skrivanju vhodov na svoje poti. Najdeva jo šele nekaj sto metrov više. Kmalu postane tudi jasno, da je sled na telefonu narisana bolj na približno, in bo treba pot iskati pod debelo plastjo listja. Hodiva čez zahteven in strm teren. Pot je na nekaterih delih speljana lepo, celo zavarovana s svetlečo jeklenico, spet na drugih delih je neprehodna zaradi podrtega drevja. Šele pri lovski koči, tik pred priključkom na označeno pot, se teren izravna. Oddahneva si. Hotela sva po bližnjici, pa sva od petih ur napovedanega časa hoje samo za prvo polovico poti porabila štiri ure in litre adrenalina.

Tudi označena alternativa ni dosti lažja. Melišče ostrega kamna, prekrito z gostimi šopi trave. Ne vidi se dobro, kako globoko bo šla noga. Opoldansko sonce nama greje hrbte in še dobro, da nama Možnica pošilja rahel vzgornik. Sem gor sem že hodil, vendar v megli in oblaku, in tak je tudi moj spomin. Spomnim se le dolgega prečenja po slemenu, in tega, kako me je bilo takrat še strah zaradi nekaj raztežajev prek skalne stopnice. Spomin na to je fajn za samozavest. Tudi stari kozel se lahko še kaj novega nauči.

Ker je seznam slovenskih dvatisočakov kar dolg (352 jih je) se splača — ako je priložnost — oddelati več na en mah. Gorenji krivi rob (2008 nmv) je samo petdeset metrov s poti. Razgled je še boljši kot s samega vrha, saj je Jerebica s te strani res slikovita. Ne morem se odločiti, ali je travnata, posejana z vzorcem skal, ali je diagonalno skalnata, poraščena s travo. Kakorkoli, vrh prinese razočaranje. Rabeljsko jezero se tokrat vidi, a kaj, ko v škatli ni žiga. V knjižico si to zapišem pod opombe, da ne bi sem gor hodil še tretjič za brezveze.

Na naši strani ne srečeva nikogar, tudi navzdol ne, ko greva po označeni poti. Dolga hoja in vroč dan naju utrudi bolj kot včerajnji Mangart. Z dna doline zaslišiva osvežitev in spustiva se v kanjon Nemčlje, dol v hlad, dol, dol vse do mrzle osvežitve in eno daleč najboljših letošnjih kopanj. Dolga pot je bila, a vredna vsakega koraka.