Izleti,  Planine

Jalovec

Jalovec, 29. avgust 2021

Hlad, ki ostaja za odhajajočim vročim poletjem je najavil spremembe mojega izletniškega jedilnika: konec potuhe z en dan v naprej pripravljenimi zvarki iz hladilnika, ostanki iz loncev, vprašljive vsebine iz konzerv. Želodčku bo zdaj godilo kaj toplega, na ognju sveže skuhanega in skrbno shranjenega v toploto ohranjujočo posodo, pripravljeno za zmagoslavje ob osvojenem cilju. Zato budilka prekine spanec še kakšne pol ure prej in in jutranje zaspano roko naredi še bolj površno: enkrat premalo soli, drugič se ji vsuje preveč kurkume. Take nedoslednosti in nihanja me ne motijo preveč, recimo, da poskrbijo za raznovrstnost okusa.

Ob treh zjutraj ne oblizujem žlice, da pustim trebušček pri miru do neke vsaj približno normalne ure, vezane na svetlobe dan. Zato nikoli nisem prav siguren, kakšen okus sem si nakuhal. In v tem je nekaj tveganja. Radovednost mojih sopotnikov raste in prej ali slej bo v mojo posodo segla še kakšna žlica. Že tako me imajo v zobeh zaradi izbirčnosti in skrajno zoprn fiasko bo, če se razkrije, kako brez- (po normalnih standardih) okusna hrana me pravzaprav poganja. Danes sem zato začel natančno beležiti sestavine in količine v recepte. Jutranji no-brainer.

Dolina Tamarja mi je bila kar domača, na tekaških smučeh sem križaril po njenih poteh med planiškim centrom in domom na koncu doline. To o koncu doline je bilo moje naivno prepričanje vse do letos, ko sem pozimi stopil za dom in sledil rdečim tablam, ki kažejo v smer pravega začetka doline. Kot kakšna mravlja sem stopil iz svojega dvodimenzionalnega sveta in zagledal dolino Tamarja z vrha v vsej veličini in lepoti. In … potem se je odprlo: Prek Kotovega sedla pogledam v Koritnico, presmučam Jalovčev ozebnik, z Amfibijo zlezem na Macesnovec in najdem pot na Vršič. Dolino Tamar sem vtkal v svoj zemljevid Julijcev.

Meni so — se opravičujem — vse planine več ali manj iste. Skala kot skala, postavljena malo bolj ali malo manj pokonci. Obrušene od erozije v oblike, ki jih med seboj ločijo le največji planinski navdušenci. Triglav, Montaž, Skuta, Grintovec, … ali pa Storžič, trikrat na teden, ni pomembno. Ni pomembno, saj v hrib ne lezem zaradi skale in kamenja, temveč zaradi občutkov, ki jih pri tem. Ali zaradi dobre družbe, recimo.

In te pri Amfibiji ne manjka. Ta vikend Franci spet pelje v hribe, tokrat na Jalovec, na mogočneža nad dolino Tamar. Pisana vremenska napoved drži avanturo v negotovosti vse do petka, zato se prtljaga, pripravljena za na morje s prejšnjega tedna, spet pomika proti avtu. Tokrat ji dela družbo še torba z jadralnimi oblekami, saj vremenska motnja obljublja zanimivo gibanje zračnih gmot tudi na Obali. Priložnost, da izkoristim članarino v Piratu in spet malo zategnem jadra?

Gamsi so že daleč pod nami. Na koncu so zmagale planine in, namesto da bi vlekle škoto glavnega jadra, jadralne rokavice prijemljejo za jeklene pletenice. Na tleh ležijo krpice snega od predvčerajšnjim, na Kotovem sedlu nas prepih obleče v anorake s kapuco, Blaž pa še kar vztraja v kratkih hlačah. Njegov največji problem ni kurja koža na bedrih, ampak strah. Presneto dobro vem, kaj doživlja, dobro se spomnim odrevenelosti ob pogledu na vegaste kline, zabite v navpično postavljeno skalo. In pot na Jalovec jih premore obilo. Vse poti, ki vodijo na njegov vrh, so označene kot zelo zahtevne.

Strah in pogum nista antonima za oceno osebnostnih lastnosti. Ali se strah prikrade vate, pri tem ne moreš nič. Pomembno je, kako se tega zoprnjaka lotiš. Se mu prepustiš v ohromelost ali pa ga inkvizicijsko preizprašaš, kaj ga pravzaprav v tistem trenutku tako zelo moti. Ob napadu racia mu zmanjka argumentov in prej ali slej se skrije nazaj v svojo luknjo. In to je pogum. Borba s strahom. Blaž ne popušča in dobro mu gre. S Francijevo vzpodbudo in podporo prideta na vrh. Čestitke! Lahko bi ga nažgali z vrvjo po riti, pa smo pozabili.

Pot na Jalovec prek Kotovega sedla je res zanimiva. Malo gori, malo doli, precej naokoli. Občudujem junake, ki so v skale lezli prvi, iskali pot in prehode proti vrhu. V časih brez telefonov in 112 službe. Vsake toliko jih začutim, kako me opazujejo izza skale in se čudijo moji obotavljivosti na teh vzorno urejenih planinskih poteh. Njim v čast zberem pogum in ne primem za klin, ampak pogumno poiščem oprimek v skali tik ob njem. Strašansko frajerski občutek. Tudi Jože pravi, da ob tem začuti nekaj tistega pravega planinskega adrenalina. Mestni otroci.

Pojem vso hrano iz nahrbtnika, pa sem še vedno lačen. V domu naročim kos jabolčnega štrudla, čeprav mi strežaj prostodušno pove, da ni domač, da bi bilo z njim preveč dela. Lahko pa mi prinese skutinega, borovničevega ali višnjevega, vse iz iste pekarne. Prilagoditev množični dostopnosti turistov. Ne prav dosti drugače kot v Kranjski gori, ki ji damo priložnost, da nam poteši lakoto. Nedelja popoldne napolni mize in prekorači zmogljivost kuhinje, da nas pusti čakati debelo uro. Tolaži nas duhovitost natakarja, a tudi njegova simpatičnost ne skrije gumijastega sira na edini brezmesni izbiri z menija pic, ko te končno pridejo na mizo. Eh, no.

Kolega Miha Kajzelj je zrisal nekaj res izjemnih objektov v naših planinah. Malo prej, le kakšno dobro uro nazaj, nam Franci razkaže notranjost bivaka pod Kotovim sedlom, tudi njegovo delo. In si mislim: namesto, da se takole jezim sam nase ob slabi izkušnji z gostinsko ponudbo … Kaj pa, če si naslednje jutro nakuham en lonček več in ga pojem tam gor, pod zvezdami, v družbi z gamsi?