Grand divine

Polhograjski dolomiti, 23, maj 2020 — 185 km, 4900 vm, 18 h 30’

Na vrhu hriba sva v ranem jutru dneva, saj vsak pravi planinec ve, kako je žrtev kratkega spanja povrnjena z nepozabnim doživetjem prebujanja novega dne. A z vremenom imava smolo. Namesto prvih žarkov sonca nama vrh Osolnika privošči mrčast razgled na Kranjsko kotlino. Prav fotogenični pogledi na pokrajino danes ne bodo. Izgleda, da bom spet delal posnetke kar s telefonom, kamera pa bo samo neuporabna teža, ki jo bom tovoril čez ves dan. Z Anžetom imava misijo: v štiriindvajsetih urah obiskati vseh petdeset cerkva, postavljenih v Polhograjskih dolomitih.

Ideja ni najina. Pustolovščino si je pred leti izmislil Pustolovec Rajd in je bila izvedena že nekajkrat. Da je cerkev točno petdeset, je le simpatičen slučaj, ker so kriteriji čisto po Rajdovsko nadvse strogi: geografske meje določajo vodotoki in ceste, štejejo pa le bogoslužni objekti, ki jih katoliška Cerkev kategorizira kot cerkve. Izzvzete so kapele, tudi če izgledajo kot mini cerkvice.

Da ne bo pomote, Pustolovec Rajd ni društvo verskih fanatikov. Cerkve kot objekti so samo privlačna kontrolna točka v naravi. Običajno stojijo na izjemno lepih mestih, recimo na vrhu hriba. Tako zelo običajno, da je cerkvica na vrhu hriba za Slovenca postal kar arhetip idealne pokrajine (še Triglav ne bi bil tako mogočen, če ne bi imel kapelice na vrhu). Še eno zelo praktično značilnost imajo ti objekti: zvonike, ki štrlijo s horizonta in jih je v pokrajini enostavno opaziti.

V osnovi je Grand divine orientacijski projekt s kontrolnimi točkami, med katerimi si vsak pustolovec pot poišče sam. A ker si rajdovski pustolovci izkušnje med seboj nesebično delijo, se je z leti in številnimi ponovitvami izkristalizirala idealna pot, ki nudi najboljše razmerje med dolžino, vzponi, raznovrstnostjo poti in lepimi razgledi. Anže prevzame karte na papirju, ki nam jih prijazno priskrbi Janez, jaz pa naložim sled na tri gps naprave.

Ali je bila kriva polna luna, ki mi ponoči ni pustila spati, ali pač leta in številni kilometri, ki jih je moj suunto v sedmih letih zabeležil … danes je dokončno oglušel in se za satelitski signal ni več zmenil. Neuporabnega zatlačim na dno nahrbtnika. Prižgem garmina, ke je še malo starejši letnik, tudi že ves ocufan, a v suhem vremenu še kar dobro dela. Dokler ima polne baterije … Precej prej koncem prvega kroga ugotovim, da sem se zakalkuliral in s seboj vzel premalo rezerve.

Po odpovedi tehnologije se navigacije lotiva z zemljevidi. Pomaga, da Polhograjce poznava kot lastni žep, saj nama stojijo praktično na koncu dvorišča. Tu nabiramo kostanj, borovnice, blato med zobe in klope v nogavice. S potmi prepredena pokrajina je idealen športni poligon: legendarni Najnaj21, Mtb Škofja loka, Amfibijine avanture, maraton Franja. Prepoznava poti, križišča, razglede, mesta spektakularnih padcev. Koliko spominov se poveže v en sam dan!

Med vsemi epskimi dogodivščinami si danes izberem za najbolj veličastno tisto peklensko mrzlo zimsko noč, ko sem se s kolesom vračal domov s sredinega srečanja pri Mahu na Podnu. Ne prej ne kasneje v Sloveniji nisem videl zvezd tako blizu. Swarovski nebesni svod od obzorja do obzorja. Kar obstal sem in občudoval nebeški svod. Potem sem doma komaj rešil zmrznjene prste.

Po uradnem razpisu pustolovščine Grand Divine je za potrditev osvojitve kontrolne točke dovolj že dotik obzidja okoli cerkve. To se nama zdi premalo spoštljivo in čisto preveč furjasto. Tričetrt ure grizeš kolena in jebeš ježa navzgor v strm hrib in potem hočeš prihranit pet korakov?! Vsakič se sprehodiva do samega portala. Za Cerkev kot organizacijo mi ni mar, njihove objekte pa vseeno spoštujem, zaradi energije, ki se tam nabira skozi stoletja zbiranja ljudi na isti točki.

Mimogrede obnavljam znanje arhitekturnih slogov: romanika, gotika, renesansa, barok, … Značilnosti gradbenih elementov posameznih obdobij so enostavna in prepoznavna, vsaj dokler so v relativno čistih oblikah, a tega je malo. Skupaj z razvojem družbe ljudje tudi bogoslužne objekte večajo in prenavljajo, zato je večina svetišč sestavljanka več stilskih obdobij in prav zanimivo mi je raziskovat, kateri del pripada v kateri čas. To razlagam na glas, ker se Anžetu poskušam oddolžiti za vse zanimive stvari, ki mi jih pokaže v gozdu.

Nikamor se nama ne mudi. Štartala sva ob pol petih in loviva skupino, ki je na pot odrinila ob polnoči. Pri večini cerkva se ustaviva in usedeva na klop, da Anže v miru objavi story na Instagramu. Malo me preseneča, nisem si predstavljal, da bova počitke preživljala na socialnih omrežjih. (Klinac pa takšna služba!, pravi). Pritožujem se pa ne, vsaka ekstra minuta počitka mi paše. Nobenega rekorda ne loviva. Pa tudi občasnih neuradnih postojank ob progi, ki suportirajo skupine pred nama, ne. Rajdovci so družabna bitja, midva pa niti ne.

Za malice si sploh vzameva čas. Po grdi slovenski navadi gledava drug drugemu v krožnik. Anže se zmrduje nad mojo korenčkovo solato z zeleno kolerabico, jaz se čudim njegovim ocvrtim krompirjevim zobotrebcem. Brez komentarja. Nekaj sem se že naučil v zadnjem letu drugačne prehrane: nasvetov glede zdrave hrane nihče ne upošteva, dokler mu ni treba. Tudi sam jih nisem.

Žvečenje pa ni edina intimna dejavnost, ki jo deliš na avanturi v dvoje. Brez sramu drug pred drugim izvajava pljuvanje, šmrkljanje, riganje in prdenje. Seveda samo v primerni distanci od božjih hramov in v skladu z odlokom na medsebojni distanci vsaj 1,5 metra.

Dober dan! Namesto odzdrava prejmem grd pogled. Ženska srednjih let s srednje obilno postavo, natupirano frizuro in rokami v gospodinjskih rokavicah ravno ureja dvorišče okoli cerkve. Ne skriva svojih misli, da bogu kradem čas in da naj po njenem to počnem kje drugje. Saj pogosto ga res, se strinjam, ampak ravno danes pa ne, gospa. Danes Gospodu trkam na duri, na petdeset njih.

A časi so taki, da je večina zaklenjenih, tam pa, kjer so odprta, naju grdo gledajo. Morda zaradi kolesarske opreme? Razumem, razumem, … kolesarji v tej državi že tako veljamo za ne-bodi-ga-trebe, zdaj pa še težimo in pred parlamentom zvonimo črni vladi. Ne zgrešim obilice zloščenega črnega marmorja na zidovih cerkva, v katerega so z zlatimi črkami vpisane žrtve povojnega obračuna. Očitno je, da so Polhograjci čisto nekaj drugega kot pa Rakitna.

Nobeden od naju ni v kakšni besni kolesarski formi. Letos sva nabrala vsega skupaj nekaj več kilometrov, kot je dolga današnja tura in zaradi tega sva imela kar nekaj spoštovanja pred današnjo turo, celo toliko, da sva dan prej očistila kolesi. Še malo preveč, Anžetova veriga glasno rožlja in kali jutranji zbor ptičjega petja. Nekaj blata, pa bo bolje, pravi.

Jaz za današnji izlet nisem izbral gorca, ampak makadamkarja. Kolo naj bi bilo zaradi gladkih gum hitrejše, a kljub temu težko sledim. V hrib mi ne gre zaradi težkih prenosov, po blatnih drčah se spuščam previdno. Tolažim se, da se mi bo vse obrestovalo na asfaltu. Ne ravno. Ko zapeljeva v Horjulsko dolino v nasprotni veter, Anžetu ne morem slediti niti v njegovem zavetrju. Lenobna spomladanska karantena terja svoj davek.

Celotna proga je posrečeno zavita v dva kroga in na začetku drugega imava parkiran avto. Deset ur vožnje je za nama. Topo zrem predse in med žvečenjem malice iščem izgovore, da bi kolo pospravil na streho avta. Do sem je bilo luštno, zabavno in ravno prav. Noga, zaradi katere že tretji teden počivam, le znosno boli. Vendar sva šele na pol. Pred nama je približno še ena mala Franja. Po dolžini. Višincev pa petkrat toliko. In ne samo po asfaltu.

To je moja najdaljša kolesarska pot do sedaj. Skoraj dvesto kilometrov in blizu pet tisoč višinskih metrov. Za Sello Rondo, pol krajšo pot z manj višinci, sem se intenzivno pripravljal tričetrt leta. Tole današnjo pa sem napadel kar iz naslanjača. Od pusta sem nabral dodatnih pet kil telesne teže. Se sliši malo? Ko poskušam zatreti svoj požrešni gon po hrani, si to vizualiziram kot dvajset paketov masla. Včasih pomaga.

Odštevanje zadnjih zvonikov se vleče. Pada mrak, z njim tudi najino razpoloženje. Najina komunikacija postaja vse bolj redkobesedna. Ne greva si na živce, le opravka imava dovolj s svojimi težavami. Pekoče mednožje, krči v nogah, bolečine v hrbtu, mravljinci v rokah, plini v vampu. Na srečo je Poljanska dolina prijazno nagnjena navzdol. Paziti moram le na to, da ne zgrešiva kakšnega izvoza. Ponoči in brez očal na malem zaslonu garmina le stežka ločim sled od ostalih črt na zemljevidu. Bog ne daj, da ravno na koncu izpustiva kakšen zvonik!

Zadnje na seznamu se dotakneva ob 23:07. Petdeset točk v osemnajstih urah in pol. Božanski občutek, božjastno počutje. Vera se krepi s fizičnim trpljenjem. Dokler niso imeli gorskih koles, so ljudje božje poti opravljali na kolenih. Verjetno z istim razlogom.

Potegneva še do Sore, kjer naju pričaka buren aplavz Rajdovcev. V cilj so prišli ure pred nama, pa še vedno odpirajo šampanjce, nazdravljajo s pivom in lomijo pice. Novi in novi izgovori za podaljšek veselega nočnega druženja. Sproti se kujejo načrti za nove izzive. Neverjetni so, ti Rajdovci. Naliv, ki nas končno prisili v pospravljanje, vzamem kot božjo milost. Komaj čakam postelje in spanja. Milosten je tudi Janez, ki naju zapelje do najinega avta.Ko lezem pod odejo, tik pred padcem v nezavest, me prešine misel. Kaj pa, če si žena jutri zamisli nedeljski izlet na bližnji hrib? A gremo danes na svetega Jakoba?

Jakoba, Ano, Barbaro, Mohorja, Jedrt, Lovrenca, Florjana ali Ožbolta … Kateregakoli svetnika na sosednjem hribu si že zamisli, s precejšnjo gotovostjo lahko odvrnem: No, tam sem pa ravno včeraj bil.

•