Falzarego — Lagazuoi

Sobota, 12. julij 2025 — 2h 45′, 7 km, 630 vm

Buddy drži se odloči za postanek v Cortini. ‘Tudi Drejke se ustavljajo tukaj’, ne pusti možnosti ugovora. Do teh Dolomitskih krajev imam nerazčiščen odnos. Po svoje so privlačni, tu in tam je celo kakšna ambiciozno oblikovana hiša v sodobni maniri ladinske arhitekture. Po drugi strani pa je vse skupaj eno veliko hotelsko naselje z bore malo tiste entuziastične energije hribovcev, zaradi katere so nastali. Glavna zvezda so novi modeli Audi avtomobilov, razstavljeni na vseh koncih glavne fusgengerce.

Na robu centra najdeva špecerijo z zelenjavo. Tik zraven vpadnice, ki se dviguje pod obokom železniškega viadukta, v katerem napis Cortina 2026 napoveduje Olimpijske igre. Postanem pozoren — cerkvenem stolpu na obzorju delajo družbo številni gradbeni žerjavi. Mesto se intenzivno pripravlja na veliko športno prireditev. Brez vsake politične korektnosti me prevzame misel, ‘Ali se jim splača?’ Ali je ob trenutnem dogajanju v svetu možno pričakovati, da se bomo ljudje še dobivali na prireditvah, kjer se ljudje različnih narodov borijo med seboj za rezultat, ne za življenje?

Buddy suvereno upravlja z vozilom — dokler se ta premika. Vsako ustavljanje pa jo spravi v stres, kot da gre za pristanek z letalom. ‘Ne morem tu ustavit, nekdo je za mano!’ Na ta način je težko najt prosto mesto na vrhu prelaza Falzarego. Zamenjava sedeže. Uporabim taktiko, ki se skoraj vedno izkaže — največ verjetnosti za prosto mesto je v sredini, v točki, kamor si vsi želijo, a se bojijo sploh poskusit. Ko postavim avto k cerkvici, kjer je začetek poti, je malo užaljena, ampak ne reče nič.

Prelaz Falzarego je zame poseben kraj. Obiskoval sem ga s smučmi, kadar smo si privoščili ta poseben izlet med počitnicami na Selli. Spomnim se občutka spoštovanja do države Italije, ki obsega toliko raznolikih pokrajin. Spomnim se občutka tesnobe, ko sem opazoval luknje v skalah, v katerih so se med prvo svetovno vojno — Grande Guerra — borili za to ozemlje. Danes se mi uresničuje želja, da si grem ta spomenik pogledat. Po nekaj sto metrih poti vstopiva v črno luknjo in prižgeva lučki.

Po strmem rovu vodijo visoke stopnice. Kmalu sem ob sapo. Ob glavnem rovu line z oznakami: vodni hram, hram za municijo, spalnica, štab. Vse line enake, izklesane iz skale. Votline za razčlovečene ljudi. Vsakič znova me prevzame, da upanje res umre zadnje. S kakšno voljo so možakarji v teh zamrznjenih mišjih luknjah sredi Alp vztrajali pri življenju? Kaj jim je branilo, da si niso skrajšali trpljenja? Mraz, plazovi, prepadi in spopadi so pokončali sto in več tisoč vojakov. Si je mogoče predstavljati slabše pogoje za življenje?

Buddy najde piknik prostor z bistrim potočkom in mizo, ki si jo deliva s simpatičnima Poljakoma. Navdušena alpinista, za pet dni plezanja se pripeljeta v Dolomite. Podoben avto, ogledava si predelavo in predal, s katerim si bova naredila malo več reda. Kakšna začetnika sva, se vidi že po rižotah, ki jih imamo na mizi. (Najina je veliko bolj ‘zdrava’.)

Dež naju prežene izza mize pod pločevinasto streho. Dimček, vino, kitara. Na kratko se zasliši zvok helikopterja. Nepričakovano za tako slabo vreme. Na panoramskem poletu že ni. Naslednji dan se začne z reševalno akcijo z gore Tofana tik nad nama. Noč tam gori je morala biti dolga.
Vremenska napoved ne obeta izboljšanja vremena. Odločiva se, da greva proti toplejšim krajem.