Izleti

Čez Grmado do Jezera

Okoli Ljubljanskega Barja, 22. maj 2018 – 98 km, 2100 vm, 8h 50’ – Fotolog >

Kozel gre na sprehod

Torek je dan v tednu, namenjen ‘ostalim’ projektom. Navsezgodaj naredim letak za jadralski vikend v Portorožu in pripravim nekaj fotografij za Prostočasnik. Potem si na debelo namažem rit s kremo za vime in s stene snamem kozla. Predolgo je visel tam.

Zadnje čase se klatim naokoli z Amfibijci. Všeč mi je njihov slog – sproščen, vsestranski, netekmovalen. Nikakor ne ležeren. Naslednja vikend avantura: s kolesom iz Ljubljane na Pokljuko in potem peš na Komno, naslednji dan k jezeru do čolna in veslanje do piknika.

20180522--DSCF8595.jpg

Do you feel a little rusty, Rusty?

Dovolj dober razlog, da se spravim na kolo in preverim, koliko časa zdrži rit v usnjenem sedlu. Ko rinem kozla po planinski poti v strm hrib proti Grmadi, preklinjam googla, ki mu je vseeno, kakšna je pot dejansko v naravi. Čez mokre korenine in podrta drevesa s kolesom ni enostavno. Včasih hoče celo gor na ramena, kot kak majhen otrok.

V prvi svetovni so po naših hribih vlačili težke topove, zdaj rinemo tja gor lahka kolesa, pa ravno tako sopihamo. A na vrhu čaka nagrada: spust v dolino. Pogledam strmo blatno vlako in svoje hitre gume za makadam: zaviranje odpade. Tisti občutek, ko vztrepeta kolesarsko srce.

20180522--DSCF8669.jpg

Za vsakim vzponom pride spust

S kolesom se vozim v službo in takrat lovim minute. Na dolgih izletih pa razmišljam v drugih enotah: o preostalih urah do sončnega zahoda, o litrih vode do naslednjega izvira, o kalorijah, potrebnih za naslednji hrib. Ulije se ravno, ko pridem do cerkve na Dvorom. Pred kapelico v miru požvečim sendvič in počakam, da gre mimo.

Na Vrhniki sem šele na koncu prve tretjine, pa sem že požrešen, v Merkatorju kupim medene rezine in čokolado in fige. Velike, lačne oči. Na srečo pojem samo rezine in imam sladkega dovolj.

20180522--DSCF8609.jpg

Every time you change gear, God kills a kitten

Po dolgem makadamu me sled ponovno zapelje v gozd na blatne vlake. Spotaknem se ob veje, ki ležijo po tleh od sečnje in opazujem palec, kako se z vso silo zarine v tla. Auč! Ni zlomljen, zaboli pa pošteno vsakič, ko z njim pritisnem na ročko za prestave.

Na stotih kilometrih preizkusim makadam, blato, luže, dolge ravnine in strme planinske poti, drseče vlake mimo gob in mehke grebenske enoslednice čez poljane jagod. Za finale še dolga ravnina prek Barja na spuščeni gumi. Skozi ovinke moram počasneje, da me ne sezuje.

Sto kilometrov. In še vedno lulam brez bolečin. Kul! Vseeno si privoščim kopel s sodo in soljo.

20180522--DSCF8689.jpg