Beograd

Izlet Marand, 21—23. september 2018 — Fotolog …

Dobro nam došli

Zdi se, da bolj, kot je država v kurcu, bolj neprijazno sprejema goste. Napenjanje mišic na mejnih prehodih z izživljanjem nad ljudmi: pošiljanje od okenca do okenca, prelaganje in žigosanje papirjev, birokratska opravila, vse v ležernem tempu. Ob vsem tem pa dejanska kontrola niti ni videti zelo učinkovita. Doživel sem to maltretiranje že marsikje, pa me kljub temu vsakič znova preseneti. Kaj ima država od tega, da se obiskovalcu zameri že na vstopu? Ne izžareva ravno pregovorne srbske samozavesti.

Čeprav smo iz Ljubljane štartali ob petih zjutraj, se v Beograd pripeljemo šele ob pol treh popoldne. Deset ur za dobrih petsto kilometrov. Na Adi ciganliji imamo le kratek postanek za postane puranje šnicle v smetanasto gobovi omaki s pomfrijem, potem spet nazaj v bus, da se po petkovo nabasani obvoznici odcijazimo na drugo stran Beograda. Tolažim se, da so dolge vožnje tisti zoprni deli izletov, ki jih prej ali slej pozabiš.

Off road

Travnik s plastičnimi trakovi, trije razsuti džipi in iz lesa zbita koliba. Pred njo vaška scena iz Doma za vešanje: poglavar z ženo in otroci, psi, vozniki. Zamujamo in naš čas je omejen, zato na hitro opravimo en krog skozi šumico kot potniki, nato dobi vsak v roke tudi volan za en krog po poligonu. Poligon ni nič posebnega. Teren me spomni na zdelane Armenske in Gruzijske ceste, po katerih smo se klatili cel mesec. Še moja Bejbika bi tole odpeljala z levo roko.

Dobim občutek, da se bivši bratje iz nas pokroviteljsko norčujejo v smislu za vas Slovence je to dovolj težko in da njihov poslovni model temelji na prodaji piva med zdolgočasenim čakanjem. Malo mi je mar za modele džipov, njihovo moč in ostale oktanske karakteristike. Razsuti so kot stare kante in videti je, da ni nikomur mar. če kaj z vozila odpade. Morda je to del šova? Očitno deluje. Zanimivo mi je, koliko občudovanja takšne mad-max razvaline požanjejo med fanti.

Uspomena iz JLA

Zvečer pride pome Blažo, beograjski frend iz vojske, nisva se videla več kot trideset let. Kasneje pride še Čole, Minje ne najdejo. Že od otroštva so prijatelji in tudi sedaj živijo vsi v Beogradu, a se kljub temu ne videvajo pogosto, usode so jih potegnile narazen. Vojna, droge, zapori, podjetniški bankroti, iskanje poslovnih priložnosti. Vsak se po svoje bori z vsakdanom v neurejeni državi. Politično upravni kaos, družbeno tekmovanje za prestiž, z vsemi sredstvi in brez sramu, razkazovanje moči in denarja.

Poslušam zgodbe, ki vrejo iz njih. Po petindvajsetih letih je spomin na Balkan v naših glavah prekrila nostalgična patina. Z oddaljenosti ne vidimo, kakšen nered vlada v tej državi, kako ohromljeno je zaradi tega gospodarstvo in kakšne frustracije to povzroča ljudem, ki v takih pogojih živijo. Dobro za vas, Slovence, da ste se otarasali nas luđaka. Poskušam ju potolažiti, da tudi v Sloveniji ni vse rožnato. Na koncu dvignemo kozarce v strinjanju, da imamo oboji na oblasti pajace, le da imamo Slovenci nekaj več pravnega reda, Srbi pa bolje zrihtane ribe.

Niko neče da vas bije

Ko poskušam sodelovati v pogovoru, ugotovim, kako zarjavela je moja srbščina. Ne morem uporabiti sočnosti, ki jo premore ta jezik, zato raje uživam v poslušanju. Sploh, ko pridemo do občutljivih tem: parade ponosa, vojne ob razpadu Jugoslavije, geopolitike na Balkanu. Kot da sedim z gorečimi pristaši Janše, Jelinčiča in Šiška. V Sloveniji bi bilo na meji sovražnega govora, na Balkanu se nestrpnosti do drugačnih, šovinizma in nacionalizma ne skriva, to je še vedno družbena norma. Ob odkritem mačizmu se počutim kot kak sisi. Ni čudno, da nam pravijo Bečki konjušari.

Med nočnim sprehodom po starem delu Beograda nadaljujemo s prijetnejšimi temami. Spomini na beograjsko sceno. Pokažeta mi vhod stavbe, v kateri je stanoval Čoravi od Idolov, igrišče, kjer so se zadevali Ekavejci, zid s prvim grafitom (Margita je dečak). Kafiči, slaščičarne, klubi. Nostalgija za zlatimi časi žuranja, ko so se socialistični okovi začeli lomiti in je rokenrol osvajal Jugoslavijo. Zdaj ni več prave scene. Sve je otišlo u kurac. Še Slovenci smo jih premagali v finalu Eurobasketa. Blažo nabaci: Jao, kako ste nas sjebali u Istanbulu, kakva muda ima onaj Prepelič! Ne borbenost Dragića ali talent Dončića, najbolj ga je prevzelo, kako so ostali brez njiju samozavestno dokončali finale.

Medtem marandovci uživajo priložnost, ki jih nudi mesto, in se vozijo po beograjskih ulicah v bahaških limuzinah. Uživajo novo realnost Beograda, ki jo Blažo in Čole sovražita.

Lako ćemo

Projektno vodenje po srbsko: Joše je rano (pol leta pred rokom) — Lako čemo (en mesec pred rokom) — Niko nam ništa ne može (en teden čez rok).

Neskončno samozavest srbske mentalitete čutim na vsakem koraku. Vse razumejo, vse znajo, vse zmorejo, a v realizaciji vedno nekaj zmanjka, vedno pustijo nekaj priložnosti za zamero, nekaj malenkosti, ki nas drobnjakarske janeze zmotijo. Kot da bi želeli pokazati, da nisi dovolj vreden njihovega truda, da se jim res ne da narest vse stoprocentno prav. Najbolj trpijo kelnerji. Postrežbe so prav komične v ošabnosti, počasnosti in napakah.

Kar velja za službeni servis pa ne vpliva na srbsko pregovorno gostoljubnost, ta je še vedno neprekosljiva. Vegetarijanski krožniki odražajo skrb za čudne goste, ki ne jedo hrane za ljudi. Porcije so dobre, predvsem pa dvojno obilne. Lačen pa pri nas ne bo nobeden. Strah pred lakoto za tiste, ki se mesu izogibajo, je bil odveč.

Kuća cvijeća

Pohod do Hiše cvetja na Dedinjah je avantura po labirintu gradbenih plank in razpadlih poti. Ni videti, da bi z obnovo ne vem kako hiteli. Grob Josipa Broza postaja obskurna turistična zanimivost, obiskujejo ga bolj kot ne tujci in jugo nostalgiki, zdi se, da bi se Srbi mavzoleju odrekli z ravnodušnim zmigom ramen. Vredne stvari iz zapuščine so si že zdavnaj razdelili in muzej protokolarnih daril kaže klavrno podobo.

Muzej naj bi — besede našega vodiča — odseval duh časa Titove Jugoslavije. Za podroben ogled žal nimamo časa, a na hitro najbolj stopijo v oči hard core socialistična propaganda, dopolnjena z novodobnimi plakati Miloševića in Tuđmana. Dobim vtis, da je muzej še en kamenček v mozaiku prikrojevanja zgodovine. Naš vodič ne premore dovolj distance in ironije, namesto poštenega komentarja nam deli zgodbe za otroke, ki jih poznam še iz časov, preden se je on rodil.

Cerkev Svete Save

Na Vračaru ogromna zgradba, naj bi bila ena izmed največjih pravoslavnih cerkev na svetu. Hram Svetog Save, ki ga Srbi slavijo kot najpomembnejšega človeka v svoji zgodovini. Ta lokacija postaja center srbskega naroda, v njej hranijo vse pomembne narodne relikvije. V načrtu je, da sem prenesejo celo ostanke Nikole Tesle. Bildanje narodne zavesti z vsem, kar pride pod roko.

Nekaj je gotovo, ostankov Josipa Broza sem ne bodo prenesli, saj je gradnji osebno nasprotoval. Stari je dobro vedel, da mora za skupno dobro države brzdati nacionalno samozavest Srbov. Z gradnjo so nadaljevali šele, ko je Tito umrl, ko se je ideja o veliki Srbiji lahko razplamtela. Zdaj Srbija nima več morja, ima pa velik nov trezor relikvij.

Iz nekega razloga nas ne spustijo v notranjost. Ker od zunaj stavba ni ravno zanimiva, je ves vtis, ki ga naredi name, le ta, da je velika. In da še dolgo ne bo dokončana.

Kalemegdan

Vsi mi priporočajo Muzej letalstva, jaz pa vseeno ostanem v centru mesta, ker imam poln kufer prevažanja z busom. Dan je lep in sobota je na ulice privabila eksotično spedenane ribe, prav počasi se sprehodim po Kneza Mihaila. Galerije, ulični umetniki, prodajalci fejkanih modnih dodatkov. Podležem vsesplošni sladoledomaniji in si privoščim prav poseben sladoled iz dehidriranega rumenjaka. Tvegano, ampak jako dobro.

Zvečer se zapeljemo z rečno ladjo pod Kalemegdan. Razgled je lep, doživetje pa prav nič romantično. V prostoru je bučno od glasbe in glasnega govorjenja, ki želi glasbo prevpiti. Na mizah kislo vino in slab šampanjec. Zabijanje časa do odhoda na splav, na težko pričakovano avtentično beograjsko žurko. Seveda pridemo prvi, kot kakšni penzionerji, kar nas ne moti, sami sebi smo najboljša zabava. Bolj, kot se splav polni, bolj nas kelnerji potiskajo od šanka stran k utesnjenim mizam. Nič jih ne briga, da smo žejni pijače in željni plesa. Ve se, kdo je tu gazda in kdo postavlja pravila.

Avala

Med vožnjo iz mesta kmalu zmanjka velikih mestnih hiš. Vozimo se po vijugasti magistralki med provincialno samograditeljsko prakso podeželja: velike hiše, male kočurine, spedenane vile, razpadajoče koče, marsikaj Na prodaju. Divje kičaste fasade, oglasni panoji, privatni biznis. Številne igralnice na srečo. V bedi sedanjosti in negotove prihodnosti samozavest omahuje, ljudje vse bolj iščejo priložnost v sreči. Verjetnost, da se bodo stvari kmalu obrnile na bolje, je precej enaka verjetnosti za zadetek glavnega dobitka.

Miloševiću so ‘zavezniki’ med bombardiranjem Jugoslavije zbili tudi propagandno trobilo, repetitor na Avali. Slaven je bil zato, ker je bil ta stolp en lepših primerkov te vrste v Evropi. Dober razlog, da niso komplicirali in so postavili še enkrat povsem enakega. Pogled z vrha nudi dober razgled na dolgočasno srbsko krajino, vidi se vse do Beograda. Z dobrimi dvesto metri višine kar podvoji višino planine Avale. Srbi so malo pristrigli mednarodne standarde in rečejo planina vsakemu kuclju z nadmorsko višino 500 metrov. Bildanje samozavesti pač.

Časovni stroj

Ravno prav sem star, da lahko rečem, da sem prvih petindvajset let preživel v Jugoslaviji, drugih petindvajset pa v Sloveniji. Kako zelo se mi je življenje v tem času spremenilo, ugotovim šele, ko ga pogledam od zunaj, s perspektive kakšne druge dežele. Šele takrat spremembe postanejo zelo opazne. In zdi se, da mi Srbija danes vzbudi največ spominov na življenje v Jugi. Izlet v Beograd je bil tudi izlet v spomine moje prve polovice življenja.

S tega izleta se vračam z mešanimi občutki prijetne nostalgije po domači balkanski sproščenosti in razmišljanjem o naši usodi, če nam Slovencem leta 1991 ne bi uspel takšen clean-cut. V filmih naredi Bziiink! Bziiink! in časovni stroj opravi svoje. V realnosti ne deluje tako. Pot iz Srbije nazaj v Slovenijo ni nič boljša, tudi v drugo smer čakamo na meji za vrnitev v prihodnost ure in ure.