Aikido ukemi

Brez dvoma: po sto milj dolgem vikendu bi zasluženo prižgal projektor in se iztegnil prek kavča z nogami v luft in z dobrim filmom na platnu. A življenje se je odločilo drugače. S torkom vstopim v naporen aikido teden. Zaradi prihajajočega seminarja so treningi intenzivni, z večjimi amplitudami in vratolomnimi padci. Na torkovem treningu me pokonci še drži tekaški adrenalin, četrtkovega pa zaključim polomljen, izmučen in razbolelo pretepen. V petek, dan kasneje, vstanem povsem trd in zakrčen. Krasna popotnica za podaljšan aikido vikend! Z muko dvignem torbo in jo odnesem na cesto, kjer me prijazno pobereta Marjanca in Matej.

Sandan izpit

Japonci ljubijo predalčkanje v družbi. Točno se ve, kdo se komu priklanja, kdaj, kolikokrat in kako globoko. Naj gre za igranje iger, aranžiranje cvetja ali pripravljanje čaja, mojster poleg časti prejme tudi čin in diplomo. Seveda pri japonskih borilnih veščinah ni nič drugače in tudi aikido ni izjema. Prek Kyu klinov se prebiješ do črnega pasu, nato pa začneš nabirati Dan stopnje. Jasminova šola v Planici je priložnost za opravljanje takšnega izpita. Z Martinom sva kandidata za 3. Dan.

Vsaka stopnja ima svojo značilnost. Pri izpitu za 3. Dan se tehnike izvajajo izrazito poudarjeno po vertikalni smeri. Uke naj bi najprej letel čimbolj visoko, nato pa potoval proti blazinam po najkrajši poti navpično navzdol. Zaradi te intenzivnosti je izpit med aikidokami še kar zloglasen in marsikdo se vlogi ukeja pri sandan izpitu raje izogne. Brez izvrstne telesne pripravljenosti in dobre tehnike gibanja je ta vloga lahko zelo boleča.

Izpit

Iztok že v prvem napadu odločno in neustrašno skoči vame. Čeprav je malo iz vaje, ker se je leto dni potepal po svetu brez pravega treninga, vlogo ukeja prevzame z vso zavzetostjo. Njegove dolge okončine kar same od sebe jemljejo dolge amplitude. Sprejmem kot darilo. V užitek mi je usmerjati energijo, ki jo prinaša v tehniko. S popolno predanostjo mi pušča odprta vrata za vse mogoče zaključke. Vendar tega ne zlorabim — tu in tam se odpovem kakšni ostri liniji, da mu pustim nekaj več prostora za varen pristanek.

Na koncu sem zaradi tega od Jasmina malo kregan, češ da ni bilo prave odločnosti in čistih linij. Vzamem na znanje, vendar si tega ne ženem preveč k srcu, saj sem se za tako taktiko odločil namenoma. Make friends, not enemies! me je naučil aikido. Diploma na steni ni vredna slovesa, češ, da sem polomil ukeja, da bi do nje prišel.

Aikido ples

Aikido je borilna veščina s čudnim slovesom: očitajo mu, da izgleda kot ples. Resnici na ljubo, temu je težko oporekati. Pedagoška metoda vadbe tehnik je izrazito sintetična. Začetniki se form učijo po vnaprejšnjem dogovoru, kdo se kdaj premakne kam. Šele veliko kasneje, ko ples postane intenzivnejši, gibi dobijo tudi smisel. Kar dela aikido drugačnega je, da cilj mojstrstva ni zmaga. Aikidoka ne potrebuje dokazovanja. V varnem zavetju doja hodi po poti bojevnika, izven njega pa širi ljubezen.

Sam sebi se čudim, da sem vztrajal, kljub veličastni zmedi v glavi. Dolga leta sem se spotikal v nelogičnih kretnjah, iskal skrivnostni Ki v popku, zadrževal pline med premikanjem točk v drobovju in po zraku iskal navidezne linije. Sestaviti vse to v neko smiselno gibanje je težko že samo po sebi, kaj šele v stresu pod grožnjo partnerja, ki me naskakuje z raznimi kombinacijami udarcev. Poleg tega je dodatno plast frustracije dodalo še nerazumevanje ukemija.

Ukemi principi

Aikido treniramo v parih. Eden od partnerjev izvaja tehniko, drugi najprej napade, nato pa tehniko ‘sprejme’. Rečemo, da naredi ukemi. Po nekaj ponovitvah partnerja zamenjata vlogi in tako vsak pride na vrsto za oboje, enkrat trenira tehniko in drugič kot uke pomaga partnerju. V tej razdelitvi vlog tiči težava. Pogosto se na ukeja gleda kot na vlogo žrtve, nekoga, ki jih faše, tistega, ki pada, podrejeno vlogo, ki je pač nujno potrebna za trening. Redko kdo ukemi prepozna in ponotranji kot svojevrsten izziv.

Sam sem do spoznanja potreboval dlje, kot bi se spodobilo. Namreč, da je ravno ukemi ključen za napredovanje v tehniki. Vsa spotikanja, zapore, krči in blokade, s katerimi se ukvarjam pri piljenju tehnike kot tori, se zgodijo ravno na tistih mestih, kjer se ustavljam in nasprotujem kot uke. Povsem drugače je, ko se transformiram v sprejemnik (receiving body). Telo gre, kamor ga partner zabriše. Včasih je sunek močan in pristanek boli, včasih gre mimo in telo ne reagira. A ko gre v pravo smer, gre v užitek obeh. Res kot ples.

Napredovanje

Fajn je nositi črni pas, ki je že malo oguljen od treninga. Na tatamijih me le še redko vrže iz tira, ko naletim na partnerja, ki ukemija ne razume. Saj sem bil isti: enkrat silovito upiranje pristanku na tleh, drugič napadanje s figo v žepu, neiskreno, z idejo nagajanja v napadu. Ali pa soočenje z nezainteresirano lenobo, z umikanjem na varno razdaljo. In najslabše od vsega: ‘Ej, stari, tole ne deluje, narobe delaš!’ Bil sem tam, vse te faze blazno pametnih ne-ukemijev sem predelal tudi sam.

Ne zapletam se več s partnerji. Ko mi kakšna tehnika ne uspe, se še malo bolj potrudim z ukemijem. In če naletim na kakšnega posebej trdega partnerja, nekoga, ki je obtičal, se odločil, da mu je učenje odveč, v knjižico izkušenj zapišem: Pri naslednji menjavi se mu izogni. Navadno nisem edini. Takšni se skozi trening pomikajo proti robu blazin, v družbo sebi podobnih. Drug drugega vlečejo v brezno zapor in ovir, ki si jih podstavljajo.

Aikido življenje

Srečo imam, da z mojim učiteljem Sašom sočasno potujeva skozi podobna obdobja. Njegove razlage temeljijo na prispodobah iz življenja izven tatamijev in to mi je blizu. Že preprost stisk rok, na primer, je lahko dober poligon za opazovanje samega sebe: Sem v ravnotežju? Se prestopicam in drobencljam, ko iščem pravo razdaljo? Sem iskreno obrnjen proti partnerju ali me zvija na stran v želji zbežati? Ne delam si utvar, da bom z aikido veščinami zmagal v gostilniškem pretepu. Malo bolj samozavestno pa že sedaj stisnem roko. In kadar mi ne uspe, se tega zavedam.

Skuham tudi zate? Ni mi všeč. Imam nov recept. Eksperimentiraš. Spet bo zanič. Ne moreš ves čas jest tiste svinjarije! Ti hočeš zdrav umret. Kje so moje gate?! Nimam časa. Vsakodnevno in že navsezgodaj so bili ukemiji trdi, nerazpoloženi in izmikajoči. Moj partnerski odnos ni bil več ubran ples. Kaj narediti, ko poti življenja odvijejo vsaksebi? Ko se zdi, da vsak poskus sodelovanja doda le še eno slabo izkušnjo več in poglobi zamere? Ko v bližini ni učitelja, ki bi naju popravljal in ko ni možnosti za redno menjavanje partnerjev, ker zakonska zveza pač tako ne deluje?

Buddy

Danes ne boš treniral? me ocenjujoče gleda mojster in ne skriva nejevolje. Vedel sem, da ne bo enostavno. Izgleda, kot da sem prišel v Planico opravit izpit, dan kasneje pa se mi za aikido že fučka. Mu naj razlagam, da je bil včeraj zame najpomembnejši dan aikido življenja? Pa ne zaradi izpita, ampak ker me je nekdo iz civilnega življenja sploh prvič videl na blazinah. Prvi, ki razume in sprejema, da mi to premetavanje v smešno preširokih hlačah toliko pomeni. In me je prišel gledat. Moj buddy.

In ta moj buddy preprosto obožuje sneg. Danes me vabi na skupno smučarsko pohajkovanje po Tamarju. Le kako bi lahko zavrnil? Moj turn za ukemi.

Foto: Hvala, Meri, za odlične fotografije! 🙂