42

Vame štrli stena. Čisto drugače izgleda zdaj, ko je z obeh strani obložena z dvema plastema gipsastih plošč in napolnjena s protihrupno volno. Ta kompaktnost se čuti. Še včeraj je novo razdelitev svetla kovinska podkonstrukcija le nakazovala, danes pa je gotova stena dokončno postavila pregrado. Vogal tišči v prostor in me spravlja v nelagodje. Dopovedujem si, da je vtis močan tudi zaradi surovih in nedokončanih površin. Ne pomaga. Med dva prostora sva na vsak način poskusila stisniti še mini kopalnico, zaradi udobja, zdaj pa mi ta odločitev vzbuja slabo vest. Sem res dobro premislil vse?

Nedeljsko jutro po dolgi delovni soboti. Zatisnem oči, se skremžim in polglasno zakolnem: ‘Klinac!’  Buddyju napovem spremembo današnjega plana dela. V dokončano steno bom izrezal odprtine za nadsvetlobo. ‘Saj o tem sva se takrat pogovarjala, pa si hotel poenostaviti.’ Res je. Verjetno. Najbrž, ne spomnim se. Variant za to kopalnico sem narisal nešteto. Kakorkoli. Danes režem luknje za nadsvetlobo v prostoru brez priložnosti za odprtino na fasadi. Običajna arhitekturna rešitev v racionalnih tlorisih modernizma in socialistične gradnje. Poteza iz nuje. Rezultat opravičuje ekstra dan dela več.

Razdelitev določijo pokončne palice v podkonstrukciji. Najdem jo po vrstah črnih pikic, s katerimi so plošče pritrjene. Hvaležen sem mojstrstvu Braneta, da jih je postavil tako enakomerno. Širine je za tri okna. Repeticija treh elementov je postala nekakšna rdeča nit oblikovalskih rešitev v tej hiši.
Odločiti se moram še za višino. Ni omejitev, sam se moram odločiti za razmerje. S svinčnikom rišem detajle okna na steno. Skica hitro pokaže, da bo plasti elementov preveč, da bi se dalo na hitro predvideti končni izgled. Preprosto preveč neznank. Naj zdaj sredi dela računam zlati rez? Preverjam na spletu standardne mere letvic? Ali se lotim študija proporcijskih shem stavbarstva na Slovenskem? 

Očitno se bom odločil arbitrarno. Širina je 56 centimetrov. Katera številka paše zraven? Na faksu nas je profesor Kurent učil gematrije. Secirali smo risbe Plečnikovih del in iskali skrite pomene. Profesor je dovolj dolgo premetaval in prirejal številke, da je v njih našel interpretacijo literarnih sporočil umetnika samega ali kakšnega od njegovih sodobnikov. Red. Smisel. Globji pomen. Imam čas za to? V obupu pomanjkanja odločnosti izmerim odprtino na sosednji steni: 130 centimetrov. Deljeno s 3 in poenostavljeno po gematrični metodi = … Točno 42. Takoj mi je všeč. Mogoče mi okna ne uspejo čisto tako, kot si želim. Bom pa za zmerom vedel, kakšna je njihova višina.

Buddy pride v kontrolo. Na začetku moje odločitve za samogradnjo ni bila prepričana, da bo izpadlo dobro. Po izkušnji obnove stanovanja na Vodovodni se je bala “saj bo” rešitev. A tisto je bil projekt brez budžeta. Zdaj je problem skoraj obraten. Ne zaradi budžeta, temveč zaradi na novo prebujenega ustvarjalca v meni. “Ti res kompliciraš.” Mogoče res. Z metrom še desetič preverim mere odprtine. Kar naprej preverjam, računam in zapisujem. Stene so počečkane s številkami in skicami.

V službi po novem ne rišem več veliko. Pomaga mi asistent. V prosti besedi mu opišem, kaj in kako sem si nekaj zamislil, on pa ta opis pretvori v model. Oba sva začetnika, omejena, jaz v spretnosti opisovanja, on v inteligenci dojemanja. Ne uspe nama iz prve, vedno popravljava. V digitalnem svetu to ni problem, večkratne iteracije praktično ne stanejo nič.

Na gradbišču je drugače. Ni poceni ponavljanj. Ni ukaza razveljavi. Enkrat zarežeš in potem živiš s posledicami. Mogoče je zato 42 povsem dobra številka. Ne zato, ker bi imela globji pomen. Ampak ker sem se pri njej nehal obotavljati.