Walfdorski maraton
Walfdorski maraton na Krim, 24. sep 2017 ⎯ 40,5 km / 1068 vm / 4h 40′
Po planu moram vsak konec tedna odteč en daljši tek. Priznam, včasih mi je tudi dolgčas in ne ravno značilno zame si zaželim družbe. Najbolje se izkaže kakšna prireditev. Širok nabor hitrostnih kategorij tekačev, s katerimi navežem sprotne nezavezujoče pogovore. Za to nedeljo se prijavim na Walfdorski športni dan. Super se sliši! Tek na Krim (od doma) je bil že dolgo v mojem planu.
Ni mi bilo povsem jasno, za kaj gre, samo to, da je proga dolga 42 kilometrov, da je označena, da so ob njej postaje s hrano in pijačo. Na cilju nas pričakajo avtobusi s torbami in nas odpeljejo nazaj v Ljubljano. Pridem dovolj prej, celo uro. Kje plačam? V kateri bus dam torbo? Je pot označena? Kogar vprašam, pokaže na drugo stran avle, polne ljudi. Ni jasnih odgovorov. Kar mirno, dovolj je še časa.
Dobrodošel na Walfdorski, se mi režijo frendi/starši, ki jih je pred šolo polno. Ne vem, kaj naj si mislim, veliko komentarjev na to šolo sem že slišal, sam pa se z njo nisem ubadal. Sem pristaš lokalne hrane, lokalne trgovine, lokalnega servisa. Nisem fanatik, ampak res si ne predstavljam, da bi ure dneva preživljal v prometnih konicah mestnih ulic. Otrok hodi v šolo sam. Torej nekam blizu, lokalno. Walfdorska je predaleč.
Vedno razpoloženi Urban vodi ogrevanje pred štartom. Pogledujemo v nebo in se obešenjaško norčujemo, da bo vreme naslednji dve uri zdržalo, med tem pa bomo mi gor. Pa ja de. Štiri do pet ur nas čaka. Okoli pasu si navežem anorak. Obnesel se je že prejšnji teden v Bovcu, zdaj pa je koristen še kot blazinjenje torbice okoli pasu, v kateri imam fotoaparat.
Ko tečemo v skupini skozi staro Ljubljano, smo pisana druščina. Šolska mladina v trenerkah, bundah, jopicah, telovadnih hlačah. Urbani tekači v lajkri, nekateri spimpani v nulo kot kakšni italijanski kolesarji. Dvainštirideset kilometrov za starše ni veliko, pa so s seboj vzeli še manjšega morskega psa namesto štafetne palice.
Barje je prostrano, nas tekačev pa vseeno ne prav veliko, kmalu tečemo razpotegnjeni vsak zase. Kupčkamo se le na postajah, kjer bašemo vase tolažilne sladkarije. Občasno pa dogaja. Mladinci tečejo štafete, svež tekač je poln energije in me v šprintu prehiti, čez kak kilometer pa potem jaz njega, ker mu v breg zmanjka sape. Drugo polovico že rinemo navzgor. Ko vidim WTK smerno tablico, pomislim na eno drugo, podobno kratico.
Ena prav hudo postavna punca ima podoben ritem, en drugemu sva motivacija. Dokler ji gre, je v hrib hitra ko vrag, težko sopiham, da ne izgubim njenih tangic izpred oči. (Draga žena, poznam tvoj komentar, ampak res, noben moški tega ne more spregledat.) Ko se ji ustavi, tečem naprej. Kaj pa naj? Ko pride do sape, bo itak spet pridrvela mimo. Glede na to, kako odločno stisne roko pa – naj se medvedje branijo sami.
Na cilju zadovoljstvo ob zaključku in topli juhi. A iz megle se razvije dež, vsi bi zdaj na suho, pa avtobusov ni več. Naj pridemo dol na asfalt, sem gor je cesta slaba. Kako prosim? Počasi dojemam princip te šole. Življenje ni udobno. Ampak umreš pa ne kar tako. Tudi če v čemerni nedelji čakaš ure na svojo izmeno, tečeš nekaj kilometrov v premočeni bombažni trenirki in se nato sprehodiš še osem kilometrov po nalivu.
Dijaki zavijajo z očmi, starši sijejo od sreče. Otoček zdrave pameti v cunamiju pravno zagotovljenih pravic.
En komentar
Pingback: