Val d’Aran 2024
VDA Val d’Aran by UTMB, Vielha — 50 km, 3750 vm, 10 h
Torek, 2 julij
Priprave
Resnost najinih priprav na Val d’Aransko tekmo ne popušča vse do konca. Namesto nove vikend avanture v nedeljo avto prestaviva le toliko, da okoli njega laže motoviliva s cevjo za vodo in sesalnikom. Družno se lotiva praskanja drobtin iz najbolj zakotnih predalov, suhopenastega čiščenja sedežev in nohtkanja borove smole, ki je ostala na laku še z lanskega parkiranja na črno ob Obali. S to izkazano pozornostjo se mu dobrikava, da naju prijazno prepelje tri tisoč in nekaj kilometrov dolgo pot do Pirenejev in nazaj.
Piva in iger
Iz Ljubljane pobegneva tik pred prihodom slovenske nogometne reprezentance, ki jo čaka veliki navijaški sprejem, kot da so se z evropskega vrnili s pokalom. (Pa so v štirih srečanjih dali dvakrat po en gol in še takrat igrali neodločeno.) Dan prej so odbojkarji osvojili četrto mesto v Pokalu narodov in si priborili nastop na olimpijskih igrah. Danes zvečer pa bo isto poskusil narediti še Dončič z reprezentanco v košarki. Športne novice nam polnijo možgane ves dan. Vojne, stavke in porast skrajno desnih prepričanj so obrobne novice, ki zgolj kvarijo predpočitniško razpoloženje.
Po dobrih osmah urah avtocestnega dolgočasa se ustaviva v Sestrieru, na drugi strani Italije. Danes si je tamau Pogi ravno tu prek tega prelaza privozil dobre pol minute prednosti in v četrti etapi oblekel rumeno majico 111. Toura.
Sreda 3. julij
Fenestrelle
Glasna reka pod robom najinega počivališča se ponoči ni dvignila. Skrbi niso bile povsem odveč, saj hudi nalivi po Evropi odnašajo avtomobile, zemljo in človeška življenja. Na jutranjem sprehodu izveva marsikaj zanimivega. S tem krajem se je ukvarjal tako francoski Sončni kralj Ludvik XIV kot Savojski vojvoda. Ni jima bila všeč enostavna prehodnost doline, zato je ravno tu skozi čas zrasla največja vojaška utrdba v Evropi, ki je enkrat koristila eni, drugič pa drugi strani. Ali pa so vanj preprosto zaprli svoje politične nasprotnike. Kraj ima zaradi svoje utesnjenosti in srednjeveške patine nastavek za simpatičen kraj, vendar nama ni preveč všeč. Morda zaradi zaprtih polken in tablic Vende, s katerimi so okrašena marsikatera vrata. Na ulici srečava le malo ljudi. Morda pa sva samo malo prezgodnja.
Sestriere in Montegevre
Tadej Pogačar izjavi, da mu je bil teren prek Sestriera domač, da je cesta praktično na dvorišču Monaca. Ne predstavljam si, kako trenira spuste med množico tovornjakov, kamperjev in motoristov. Obrambne utrdbe ob poti zdaj popotnikov ne odganjajo, temveč jih privabijo še več.
Dvojni prelaz je prekrit s hoteli in žičnicami z obeh strani. Posebnost Sestriera so visoki betonski silosi, ki štrlijo v zrak nad hoteli in so najbrž namenjeni avtomobilom.
Po zajtrku greva hajkat na razgledno točko. Težka sapa me opomni, da na tekmi, kamor greva, nima smisla razmišljat o tekmovanju, temveč zgolj o taktiki, ki me bo pripeljala do cilja.
Provansa
Kakšna je razlika med italijansko in francosko neurejenostjo? Francoska izgleda nenadkriljivo privlačna. Stare, nove ali prenovljene, hiše v Provansi so vrasle v pokrajino, zamrznjene v fotogeničnem trenutku. Kako to Francozi dosežejo pri svoji sicer pregovorni inovativnosti v arhitekturi?! Do sedaj nisva videla niti ene kockaste hiše, ki v Sloveniji rastejo povsod, sredi historičnega mesta ali primestnega zaselka.
Najina današnja pot se izogiba avtocesti, zato se predalpski svet pašnikov povsem zlagoma polni najprej z oljkami, nato pa s trto, marelicami in sivko. Ko zaslišiva škržate, morje ni več daleč. Čisto na koncu aire počivališča preglasijo celo hrup ceste in kangujček gre v počitek.
Vodna pot
Merjeno v vodnih stolpcih je najin dan potekal takole. Zjutraj si umijeva zobe z ledeno vodo v eni od številnih vodnjakov alpskega mesteca na tisoč plus nadmorske višine. Za namakanje v toplem izviru pri Plan de Phazy se obriševa pod nosom, ker kopanje v bazenih ni dovoljeno. Za osvežitev in zbujanje greva še malo niže pod Briansonom v mrzlo vodo jezera La Durance. Čisto zares zaplavava šele pod mostom Pont du Gard, kjer ob osmih zvečer loviva zadnje sončne žarke. V pojenjajoči žarki vročini grmiči prek valovite pokrajine mečejo dolge sence.
Četrtek 4. julij
Carcassone
Po sreči se izogneva parkirnini, ker zgrešiva glavni vhod in parkirava na ulici pred bloki, nasproti prodajalne svežega peciva. Croissont in bageta, kaj je lahko bolj francoski zajtrk? Med mirnim žvečenjem si ogledava staro mesto Carcassona, veličastno utrdbo, opicanjeno za turiste. Spet sva prezgodnja za turistični vrvež, precej v miru si ogledava katedralo s šolskim primerom gotske nadgradnje romanske bazilike.
Še vedno malo lačna se ustaviva v naslednjem mestecu, ki izgleda tako kot desetine drugih, skozi katera se voziva — francosko šarmantno.
Komarjev ni, naju pa nadlegujejo muhe. Opoldanska malica na vrh griča z razgledom na gričevnato rodovitnost pokrajine na severni strani Pirenejev. Polja žita pod košnjo kombajna spreminjajo barvo, sončnice spekter zelene še podaljšujejo proti rumeni. Ležernost me mine, ko odkrijem možnost obiska jame s prazgodovinskimi slikami. Na minuto natančno časa imava, da ujameva angleško turo.
Jama Niaux
Čez eno uro sva na koncu poti in splačalo se je. Magdalenci, naši starodavni predniki, naju navdušijo. Pred šestnajst tisoč leti so znali upodobiti bizone, konje in pirenejske koze z umetelnostjo, ki navdušuje. Moje dosedanje vedenje je bilo, da so jih upodabljali zaradi lova. Naš današnji simpatični vodič pa te naše prednike iz preprostih lovcev poviša v družbena bitja, ki se družijo, trgujejo, pojejo, plešejo in v skritih votlinah opravljajo duhovne obrede.
Pirenejski prelazi
Za obisk jame je potrebna rezervacija, vendar meni plačila prek šepajočega signala ni uspelo do konca izvesti, a sva bila kljub temu prijazno sprejeta v skupino in tako sva midva tista, ki izpadeva francoza. Za kazen greva v McDonalds po maxi burger in zavitek s kozjim sirom. S tem v naročju kljub vztrajnemu pritoževanju google mapsov ignorantsko obrneva levo na bližnjico po severnem boku Pirenejev. Rumene označbe ob cesti nakazujejo skorajšnji obisk Toura. Začno se serpentine in naslednja dva prelaza prevoziva v drugi prestavi. Znajdeva se v oblaku. Morda pa opozorila organizatorja, da so Pireneji visoki hribi in da se lahko vreme na hitro spemeni v hladno preizkušnjo, vseeno niso kar tako.
Vielha
Na španski strani se med oblaki odpre strašljiv pogled na visoke gore. A tja gor bomo šli?! V trenutku se mi boleča točka razširi prek celotnega hrbta. Saj tak ne morem na tekmo, ali kaj?
V Vielhi naju pričakata Tjaša in Jože in prijazne punce v šotoru. Kljub strašansko resnim napovedim o strogi organizaciji vrstnega reda dobiva svoji številki dan prej na osebno izkaznico. In celo brez — po mojem mnenju povsem nepotrebnega — maltretiranja s pregledom obvezne opreme. Ta me pogosto spravlja v slabo voljo. Naj organizator raje preverja obvezno opremo pri tekačih, ki se uvrščajo na oder.
Pivo bi, pravi punči, in s sejemskega prostora polnega modnih trailaških blagovnih znamk, katerega vsake toliko napolni ploskanje ob prihodu tekačev s kratke preizkušnje, se prestavimo v lokalni bar prakticirat španščino.
Petek 5 julij
Petek je v španiji delovni dan in mimo naju že navsezgodaj s kombiji obrtniki odvažajo material iz skladišča. Prestaviva se na drugo stran ceste k gasilcem, ker računava na nekaj daljšo senco. Obeta se žarko vroč dan.
Val d’Aran, VDA
Odriniti od doma z avtom za en teden je svojevrsten izziv. Izbrati ravno prav obleke, hrane, opreme. Mikrokampiranje z avtom je prostorsko tesno. Med vožnjo je prtljažni prostor transportno skladišče, ponoči spalnica. A vse to je v primerjavi s pakiranjem za sto miljski tek mala malica. V nahrbtnik poskušava spravit vse, kar si je organizator zamislil kot obvezno opremo, plus vse tolažbe, ki jih potrebuješ za preživetje: najljubše čokoladice, čepice in amulete. Ponudba organizatorja, da na tri postojanke ob progi tekmovalcu pripelje vrečo z vsebino po izbiri, logistiko pakiranja še dodatno zakomplicira. Desetkrat potežkam vsako vrečkico.
Utmb je postal velik biznis. Med zbiranjem kamnov prej ali slej postaneš del velike trail družine tudi po načinu oblačenja in opremi. Nujno, nujno, nujno rabim še nekaj novih kosov! Ura, na primer, ki jo nosim, ni bila niti približno narejena za tako dolgo beleženje in jo moram že kmalu po štartu priklopiti na powerbank. (V resnici je malo bizarno, da se toliko trudim z beleženji svojih tekov. Začel sem zaradi dobrodelnega nabiranja višincev, pa se je izkazalo, da jih naredim preveč, da bi lahko sodeloval.)
Najbolj me zabava, da imam v rokah par oženjenih palic. Skozi progo se izkaže, da — čeprav precej različni, ena ultra lahka karbonska s plutovinastom držalom in druga kovinska aluminijasta z neoprenom — povsem lepo sodelujeta med seboj.
Kmalu po štartu se po prvem hribu navzdol prikotali skala direkt pod noge. Med lovljenjem ravnotežja, se palica prelomi na pol in se Klari zadre v prsi tako globoko, da na drugi strani pogleda iz nahrbtnika. Presneto, bidoni so predrti! kriči in lovi izotonik, ki se meša z brizgajočo krvjo. Med tem se še enkrat spotakne, pade čez rob poti in zgrmi v prepad. Ko pridem do nje, v zadnjih izdihljajih zašepeče: Daj jih, vseh sto, še zame! Pogledam čevlje: premajhni. Palice: prekratke. Z roke ji snamem uro, ta mi bo še prišla prav.
Ne, ne, ne, … Klara že ne bi odstopila zaradi kakšne takšne nevšečnosti. Pravi razlog so črvički v črevesju. Tokrat ji gumjasti medvedki, ki v takšnih primerih priskočijo na pomoč, prišepnejo, da trail tekma ni najpomembnejša stvar v življenju.
S križevem potom do vrha grebena, kjer teče meja s Francijo, opravim ravno dovolj zgodaj, da ujamem razgled v razgiban Pirenejski horizont, kmalu zatem pa nas zagrne tema in prične se svetlobna predstava drugačne vrste. Za mano in pred mano se po grebenu vije kača čelnih svetilk in to izgleda lepo. Iz trave se svetijo mačja očesa označevalnih zastavic, in to me pomirja. Najbolj se sveti nebo, kar pa ni tako dobro. Iz daljave proti nam prihaja vse bolj glasen stroboskop nevihtnih strel, ki se nazadnje zgosti v neprekinjeno prasketanje nad našimi glavami. Ugibam, ali strela raje udari v skupino ali v posameznika. Pokrije nas oblak in nato se uščije na vso moč. Nič več se mi zahteve za nepremočljive jakne in dežne hlače ne zdijo pretirane. Dež je vse bolj leden in debele kaplje se zmehčajo šele, ko se spustimo v gozd.
Skoraj štiri tisoč višinskih metrov na prvi tretjini proge me je utrudilo in resnici na ljubo mi je dež dobrodošla osvežitev. Zapakiran v goreteks od glave do pet tackam po hudornikih vode, ki teče od vsepovsod. Zabavajo me vložki v preveč ohlapno zavezanih copatih, ki se na vse mogoče način krotovičijo pod mojimi podplati. Na naslednji okrepi čaka topel bus za vse, ki si želijo prevoza. Hm, ne, hvala. Ne še. Ravno se je začela zabava. Naliv je gozdno pot spremenil v gladko drčo, ki vsako napakico kaznuje s poletom v ribo. Nove hlače dobivajo bojne rane že kar prvi dan.
Coitus interruptus
Na naslednji okrepnici srečam Jožeta, ki poskakuje na mestu, da bi se ogrel. Ne spustijo ga naprej. Izhodna vrata so zaprta, ker se organizatorji še odločajo, kaj naj naredijo s tekmo. Ravnokar nas je oprala nenapovedana nevihta, naslednji dan se pričakujejo nove, morda še močnejše. Ne vem, kaj naj si mislim. Z Buddyjem sva se pripravila na marsikakšen scenarij, na tega pa ne. Pol leta priprav, dvesto šestdeset ur tekaškega treninga, tisoč štiristo pretečenih kilometrov, petinšestdeset tisoč višincev, … Pa še dolga pot na drugo stran Evrope. In potem kar prekinitev, konec, že po petdesetih kilometrih, na koncu prve tretjine, za vseh nas tristosedemdeset.
Predstavljam si, da mu ni lahko, direktorju dirke, povzpeti se na mizo sredi dvorane, in nas tekače, polne adrenalina, poslat na avtobus. Pa vendar me jezi. Priznali nam bodo rezultat na tekmi do tretjine, podelili UTMB kamne … Kaj pa vse čokoladice, ki jih nismo pojedli, a nam jih daste za domov?! Vseeno dvorana spravi skupaj skromen aplavz. Zdi se, da so nad prekinitvijo še najbolj navdušeni zaskrbljeni spremljevalci tekačev.
V ranih jutranjih urah, a eno noč prej, kot je bilo načrtovano, se znajdem pri avtu. Na pločniku se slečem do golega, Klara nad mano drži balon in me poliva z vodo, še malo toplo od popoldanskega sonca, in nato leževa spat.
Sobota 6 julij
Dan potem
Ciljno prizorišče prireditve zgodaj dopoldne izgleda poklapano. Prodajalci postavljajo nazaj od nevihte prevrnjene reklamne zastavice, šotorskih streh pa raje ne, ker se vreme še ni umirilo in se po nebu še vedno podijo dežni oblaki. Mešani občutki med razočaranjem, da so me opeharili za novo finišersko medaljo, in med hvaležnostjo, da nisem tam nekje gori na grebenu, prek katerega oblak prinaša nov naliv hladnega dežja. Poiščem mestni bazen in si privoščim topel tuš, ki mi ga ponuja zapestnica na roki.
Preden zapustiva Vielho, greva po štruco kruha. Sobotni supermercado na glavnem trgu napoveduje konec sveta, pred blagajno čakava v vrsti z do vrha in čez napolnjenimi nakupovalnimi vozi. Frančiškov komentar, da je potrošništvo rak današnje družbe, še ni spremenil sveta.
Figueres
Zoprn dež in veter nama prepreči razvratni žur, ki sva si ga zamislila v Figueresu. Ob specialiteti lokalnega bara na Rambli — pečenem krompirčku z majonezo — si ogledava drugi polčas fuzbala, v katerem Nizozemci najprej izenačijo, potem pa premagajo Turke. Režiser si daje duška z bližnjimi posnetki veselja na eni strani in razočaranja na drugi strani tribune. Boj na zmago in poraz, nesmiselnost tekmovalnega športa. Nesmiselno je osredotočiti smisel življenja na en sam dogodek, en sam cilj, ne da bi užival na poti do tja. Tudi ko narediš vse prav in stopiš na štart pripravljen in zdrav, nekaj, na kar nimaš vpliva, ne sodeluje, na primer vreme. V življenju se zgodi, kar se zgodi, življenje teče dalje.
Imava en ekstra dan. Se greva kopat?
Nedelja 7 julij
Dalí Theatre-Museum
Figueres je mesto v zaledju obale Costa Brava, znano predvsem po muzeju Salvadorja Dalíja. Muzej, ki ga je Dalí naredil iz zapuščenega gledališča, naju ne spusti ven. Ustvarjalnost in genialnost del, izdelanih z izjemno obrtno spretnostjo, nam kažeta, kako majhni smo v svojem oklepu ne biti drugačen.
ChatGPT vprašam, kaj misli, kako bi muzej komentiral Sigmund Freud in potrdil je moja predvidevanja, da bi bil navdušen, saj so Dalíjeva dela vizualizacija nezavednega, sanj in simbolike, jedra tistega, kar je Freud raziskoval. Verjetno bi ga še posebej pritegnile erotične risbe, saj je v njih vse: libido, kompleksi, simbolika genitalij, sublimacija, fetišizem.
Costa Brava
V Vielhi na prazničen dan podelitev medalj spet sije sonce. Tjaša na podelitvi skloni glavo, da ji okoli vratu obesijo zasluženo medaljo, Jože nabere še nekaj kamnov, ki jih namerava nositi okoli Bele Gore. Midva sva že od včeraj pol dneva vožnje stran proti jugu. V mivki Mediterantskega morja grejeva kosti in sanjava o tekaški tekmovalni upokojitvi. Saj bi bilo kar luštno tudi takole, kaj?!
Google kaže, da je od Costa Brave do doma 23 ur vožnje.
A res morava že it?
You must be logged in to post a comment.