Dogodki,  Kolo

V koži heroja

Intervju po opravljenem gorskem maratonu Sella Ronda Hero
1. avgust 2014
Sprašuje: Andrej Premk, triatlonski ironman

Kako velik izziv si postavil pred sebe s željo postati HERO?

Velik, jaz sem pretežno pisarniški delavec, nedeljski kolesar, izlet na Slivnico zabeležim v dnevnik pod ‘Epic’. Najprej sem mislil, da bom pač vrtel pedala bolj pogosto, potem pa se je začelo obračati še marsikaj drugega. Koledar za planiranje časa je dobil novo rubriko, stlačeno med družinski urnik in delovne projekte, naučil sem se računati prestavna razmerja, in prilagodil sem dieto. Zelo aktivno leto je za mano.

Sicer pa – Become a HERO – posrečena marketinška poteza, in čeprav ne verjamem, da z enim krogom na kolesu postaneš heroj, je bilo družbi na ta način lažje razlagati, zakaj konec tedna odklonim drugo pivo.

Si verjel v začrtano pot – predstavljeno s strani trenerja?

Plan treninga sem snel s spleta, kot bi prepisal dieto s portala za ženske, nisem imel pojma, kaj bo, ampak plan je bil, v naprej splaniranih sto dni treninga, poznam se, brez tega bi kmalu začel iskati bližnjice. Potem sem treninge malo prilagajal nasvetom, počutju in lenobi. Prvi cilj je bil končati tekmo za vsako ceno, sicer bi od sramote hodil naokrog z vrečko čez glavo. In drugo, imeti nasmešek na vseh selfijih na progi.

Vse kar sem rabil, je bila vzdržljivost, trening za to pa so ure vrtenja na določenih obratih, in to pretežno na cesti. A si predstavljaš? Noben mtb buddy ni hotel trenirat z mano.

Je prava formula – misli na pašo in rit na zic?

Najbrž je, če si profič z ekipo, zame je bilo obratno, šele ko sem dal rit na zic, sem lahko dal misli na pašo. Dril se začne že dan prej, perilo na pranje – neoprana lajkra smrdi za crknit, pa baterije na polnenje, potem čim prej spat, da ne zmanjka časa, zjutraj pumpanje gum, mazanje verige, kljukanje seznama za torbo z opremo, pa priprava hladilne torbe, ker če si po treningu v avtu lačen, zgrizeš armaturo.

Ura ali dve treninga na dan se morda sliši malo, ampak kmalu se okoli tega vrti potem vse, obroki, počitek, druženje.

Teren dirke poznaš, pa si ga tudi med dirko uspel užiti?

Na štartu sem že vedel, da bom krog brez težav odpeljal do konca, pri tem nobeden od mene ni pričakoval medalje, na progo sem lahko šel brez skrbi. Razmišljal sem, kaj me je pripeljalo do sem, do enega najtežjih mtb maratonov, kako se je začelo s kolesarskimi izleti, uživancija v naravi, iskanje fotografskih motivov, vsekakor ne želja po tekmovanju. Pograbil sem torej foroaparat in ga stlačil v žep med sendviče. Če bi na tekmi imeli kategorijo selfie fotografov, bi bil pri vrhu.

V načrtu sem imel tudi, da bom spil en pravi italijanski espreso ob progi. Potem pa me je tekma s časom tako prevzela, da si ga nisem privoščil. Še vedno mi je malo žal.

Tehnika, glava ali noge … kaj je bilo odločilno?

GPS tracker in GoPro kamera. Potem šeraš svoj workout na fejsbuku, prijatelji ga lajkajo in naslednji trening je lažji, glava prisili noge v še eno mazohistično seanso. Hahaha, hecam se! Na pol. Gadgetov se seveda nabereš, ampak edino kar sem za trening res rabil, sta merilec srčnega utripa in ura. Ves moj kolesarski trening je bil zasnovan na tem. Srce moraš navaditi na delo na obratih, nabildati mišice za pravo prenosno razmerje in urediti telesno presnovo tako, da te pri vsem tem ne grabijo krči.

Morda je zame najbolj odločilno to, da kolesarstvo ni moj najpomembnejši šport in ga jemljem z distanco, na ta način se izognem pretiravanju.

Izziv opravljen pozitivno … Kam naprej?

Za Aikido imam super učitelje in z njimi se odkrito pogovarjamo tudi o staranju. Biološko dejstvo je, da po petdesetem jenjajo moči, mišična masa preprosto ne raste več, zdajle se lotiti npr. Ironmana bi bilo zame nesmiselno nasilje nad telesom. Bolj me radostijo intimne zmage, na primer preživeti z Lučetom četrtkovo popoldne na akrobatskem forty ninerju, ali pa se iz prve potegniti ven iz vode na wakeboardu, čeprav to počneš prvič v življenju.

Stokrat zapovrstjo pristati na tleh in naslednje jutro brez večjih bolečin vstati iz postelje. Sliši se patetično, ampak blizu petdesetih razmišljaš veliko o tem.

Je bil nasvet prijatelja – Northforce, pravi?

A veš kaj sem opazil? Da so praški med športniki na pol tabu tema, težko iz koga kaj izvlečeš, večina se dela, kot da gredo samo na pašto prej in pivo po koncu treninga. Zaradi vseh afer z dopingom je prehrana športnikov stigmatizirana, nihče prav rad ne razlaga o tem. Ko se začneš razgledovati po prehranskih dodatkih pa trčiš v pompozno reklamo dodatkov za mišičnjake, in zmeda je še večja.

Zato je bil prijateljski nasvet glede tega dobrodošel, in ja, kar se kvalitete finskiega jagodičja v Northforce tiče, pravi.

Samo še eden od cukrov za trening?

Sredi hriba, sredi intervala, sredi pekoče bolečine v nogah, ki jo poskušaš zdržat, ko se telo zave, da glava ne bo popustila, takrat želodec raje vrže kaj ven iz sebe, kot da bi vase sprejel. V takih okoliščinah vidiš, ali ti pijača ustreza ali ne. Ali peče zgaga, ko rigneš, se ti usta popajo od nadomestka sladkorja, a prešvicana majica smrdi še bolj kot običajno? Nisem se dosti ukvarjal z analizo specifikacij na škatli, bolj pomemben mi je bil občutek.

Mislim, da preveč kompliciranja glede pravilne prehrane ni dobro. Ne smemo zanemarit občutka zadovoljstva, ki ga doživiš ob okusni hrani.

Bi ga priporočil tudi drugim in zakaj?

Prašek ja, prašek ne? Nisem tip, ki je navdušen nad hrano iz škatel, na nedeljskem izletu se ne odrečem žgancem s kislim mlekom in štrudlu. Ampak za dolgo cesto rabiš poln tank, hrano je treba imeti ves čas pri roki in to v praktični obliki. Z leti se čas regeneracije telesa daljša in časa za počitek med treningi zmanjkuje, s pravo (in pravočasno!) prehrano pa ta problem olajšaš.

Od marsikaterega upokojenega rekreativca sem že slišal, da pije samo še vodo, ker se mu ob okusu hidracijskega praška še vedno dviguje želodec. Jaz z Northforce okusom nimam težav. Vedno sem komaj čakal posladek z okusom jagod na koncu treninga.

Kaj je lažje… poiskati nov izziv ali utrjevati znanje v isti smeri?

Verjamem v kompleksen osebni razvoj starogrškega tipa. Tečaj slikarstva te bo naredil za boljšega fotografa, počepi na eni nogi in stoje na rokah ti bodo izboljšali ravnotežje na kolesu. Vsak nov izziv je hkrati tudi napredovanje v isti smeri. Seveda so na poti vmes tudi posebni dogodki, Hero tekma na primer, ki te za nekaj časa drži bolj v eni smeri. Kakšnega hudega dokazovanja v vztrajnostnem športu pa ne potrebujem.

Veselim se novembra, ko odprejo drsališče. Nisem prav vešč drsalec in bo hokej za rekreacijo res pravi izziv! 🙂

Te bomo tudi v prihodnje našli pod čelado in za fotografskim objektivom?

Seveda, zdaj je čas za uživanje! Z vso to živalsko kondicijo, ki sem si jo nabral, se lahko peljem s ponijem na Vršič, s polno fotografsko torbo na hrbtu, zakaj ne bi tega izkoristil.

Julij po dirki – fuzbal ali Tour… dopust?

Družinski dopust, kilometri ceste, tokrat v širokem oblazinjenem sovozničinem sedežu avtomobila, založen s kavo in hamburgerji in navigacijsko napravo v roki. To pa je bilo v slogu misli na pašo in rit na zic, ha, ha …

Kaki Tour, Amerika!