Telesna drža

Nujno moram nekaj spravit vase. Sežem v torbo po prvo pomoč in ko trgam ovitek beljakovinske ploščice, se mi tresejo roke. V uri in pol sem naredil štiri različne vaje. Dve seriji po šest ponovitev za vsako stran. Vse skupaj nič takega, pa me kljub temu izdaja motorika. Pozna se mi, da je že kar dolgo, od kar sem nazadnje resno telovadil.

Zaradi tega malo daljšega (štirimesečnega) premora je ponovno izmeril mojo postavo, simetrijo telesa od spredaj in ukrivljenost hrbtenice od strani. Linije na njegovi tablici — dokaj pričakovano — pokažejo odstopanje od idealnega Vitruvijevega človeka, kakor si ga je zamislil Leonardo, saj se zgornji del se nagiba vstran še malo bolj kot pred dvemi leti. A Dalibor iz tega ne dela velike zgodbe.

Sproščenost v gibanju

Takole pravi: telo je v dinamični postavitvi. Tudi takrat, ko je sproščeno, so mišice v tonusu, ves čas vzpostavljajo ravnotežje, s katerim lahko živimo, stojimo in se gibljemo v gravitacijsko odvisnem svetu. Položaj, v katerem se dobro počutimo, pa ni za vse enak. Vsako telo se postavi malo drugače in tudi ta položaj se s časom spreminja. Saj nismo stavbe iz betona, je malo poetičen Dalibor. Tudi naše srce se ves čas premika, širi in krči, ves čas tudi dihamo in vsak dih je drugačen.

Sproščena drža telesa je na lestvici nekje med popolno pasivnostjo (kot je spanje) in med maksimalno telesno dejavnostjo, ko se mišice bližajo krču. Seveda želimo pri športu to točko pomakniti čim bolj v desno in ohraniti sproščenost telesa v gibanju tudi pri intenzivni aktivnosti. Poleg prednosti, ki jih prinese motoriki, pridobimo z manj zakrčenosti še eno izjemno pomembno kvaliteto: dovolj prostora za dihanje.

Zvini, padci, natrganine, … velike in male poškodbe v telesu nas prisilijo v prilagojeno gibanje, s katerim se izognemo bolečini. Poškodba izgine, spremembe pa ostanejo. Pozabimo na možnosti, ki jih ima naše telo, izgubimo občutek, česa je zmožno, do kam se lahko raztegne, kakšno je njegovo naravno nihanje. Kako dolg je lahko korak, ko pri zamahu z nogo sodeluje celo telo. Namen vadbe pri Daliborju je prepoznati te omejitve in jih razrahljati.

Povezovanje telesa v celoto

Ker sem na vrhuncu kondicijskih priprav na naslednji ultra tek, delam lahke vaje. Čeprav so relativno preproste, so za običajni fitnes precej nenavadne. Pretežno gre za kombinacijo razteznih vaj z lahkimi utežmi, v katerih iščem gibalne ekstreme in počutje v njih. Učim se celostnega gibanja, v katerem sodeluje čim večji del telesa. Kaj se zgodi, ko pri zasuku pritisnem z nogo v tla? Je to dobro? Sem v roki zaradi tega močnejši? Ali pri tem lahko diham? Kontrolirana izvedba in popolna koncentracija. 

Jasno mi je, zakaj je vadba ena-na-ena v tem primeru tako zelo pomembna. Dalibor me ves čas spremlja in popravlja, sproti prilagaja težavnost izvedbe. Veliko se pogovarjava o občutkih. Težko mu je kaj skriti, ker precej natančno ve, katere mišice sodelujejo in katere samo blefirajo. Sproti mi popravi površno postavljeno nogo, opozori na zakrčene prste na nogi, na premalo rotacije pri nagibu s hrbtom, na dihanje. S to pomočjo lahko naredim nekaj perfektnih gibov in si zapomnim občutek, ki ga bom lovil med tekom. Nesmiselno je, da zapravljam čas v telovadnici s pumpanjem mišic, saj lahko to naredim na terenu. Pomembno je le, da to počnem pravilno, s pravim občutkom.

Iz laboratorija na teren

Utrujenost telesa kmalu popusti, čokoladica je bila potrebna bolj glavi kot telesu. Tresavico so povzročile ponovno zbujene mišice, ki so se potuhnile in polenile. Čisto malo imam včasih slabo vest, kot da goljufam. Barbara mi zaradi telovadbe ob četrtkih v plan treninga ne napiše teka. Verjetno si jo predstavlja kot bistveno bolj naporno. No, ne skrbi me preveč, da bi me kaj prikrajšala. Za vikend me čaka deset ur teka. Nešteto korakov, nešteto ponovitev, veliko priložnosti za prenos novih občutkov v izboljšano gibanje.

# Optimizacija gibanja, Dalibor Todorović