Tek z burjo 2017

S1 Ultra trail, 6. januar 2017  ⎯  56 km, 7h 56‘, 2149 vm  ⎯  Fotolog

Nemogoč sem, stvari sem začel pakirati že navsezgodaj zjutraj, da ja ne bi kaj pozabil, nabral sem za ta rumeno torbo, dovolj veliko za štirinajst dni smučanja. Kljub temu pozabil najbolj pomembne stvari: kokosovo vodo, pižamo, volneno majico. Panika! Ob napovedanem mrazu sem volno štel za ključni preživetveni faktor za tek po burji.

Dobra stran takih zdrsov je, da te prisili v iskanje alternativ, vrže te iz komfort cone in opazuje, kaj boš iz zagate naredil. Za pižamo je itak dober vsak bombaž, pil sem izostar, ki mi tokrat ni razdražil želodca, na kožo sem dal old trusty bailo flis, ki je bil za rezervo. Malo manj udobja ne more uničit razpoloženja.

Zabavni gostitelj Mikele nam za zajtrk pripravi rogljičke in opečen kruh in maslo in marmelado in jogurte in čaj, bašem se, da bi morda dodaten pritisk sprožil izmet včerajšnje pice, ampak ne gre, prezgodaj je, 5 in pol, peristaltika še spi. Pice je bilo na srečo samo pol, delil sem jo z Erom, taktično naročim brezmesno bufalino.

Letos štartamo iz Bazovice, drugi bus zamuja, pred burjo se skrijemo v lokalno gostilno, gostilničarki ni preveč prav, ko po mizah zlagamo stvari in pakiramo nahrbtnike. Težko se je odločit, kaj vzet s seboj, zunaj je jutranjih -5 stopinj, kaj bo, ko se prižge še burja? Na srečo potem ni tako mraz, kmalu na greje sonce, in burja šumi le po vrhovih krošenj dreves.

Na drugi postaji imajo topel čaj. Paše. Pa pršut, pa kuhano šunko, pa sir, pa vse sorte sladko. S Sandijem baševa vase pršut, sladkega nič. Imam kokr eno ločevalno dieto. Ker na drugi postaji se ne morem upret kremšnitam in čokoladnim keksom. Ko dohitim Klemna, pravi, da je pojedel banano. Samo banano? V tem mrazu?

Progo so letos spremenili, najbolj strmega dela pa ne. Lezemo po vseh štirih na vrh hriba, pod skalnim robom se držimo vrvi, nato pa na glavo dol po melišču ostrih skal in kamnov v dolino Glinščice. Potem spet gor na planoto. Odprejo se razgledi na Trst, tu sem naredil lani najljubšo fotko. Letos so jo organizatorji uporabili na promocijskem materialu. Hm, a so kaj vprašali? Lahko bi dobil vsaj zastonj štartnino.

Končno se razredči, lahko tečem sam, čeprav je tvegano, že lani sem imel težave z iskanjem malih belih zastavic za oznako proge, letos so še manjše, In rdeče! A se zezajo iz nas barvno slepih? Vidim le tiste, ožarjene od sonca, ostale so zlite z ozadjem. Na srečo pomaga burja, ki jih trese, človek še ima gen za ohranitveni nagon, v vidnem polju še vedno najlaže opazi premikanje.

Pomaga, da sem na progi bil že lani, prepoznavam odseke, ovinke, križišča, kamne. Tečem proti Opčinam, pred njimi je bil en zidec, spomnim se, da sem tam slikal samega sebe prav od blizu. Hotel se videti, kako izgleda totalno zjeban kozel. Nekje na polovici proge. Šele. Gušter na svojem prvem ultra trailu. Letos pa že star maček, poln samozavesti.

Kljub zadnjemu tednu pred tekmo, ki ima vedno isti vzorec težav. Razbolel hrbet od hokeja, iz nosa teče, v grlu praska. Predzadnji dan grem vseeno teč do stopnic in nazaj, na izi, samo malo razmigat krake, kljub temu meča otrdijo in ostanejo v krču, da jih čutim že na stopnicah. Maščevanje pujsov, ki sem jih požrl za praznike.

Vsakič, ko nagnem bidon, pomislim na Prakashjana, kako bo zavijal z očmi, ko bo tipal po mojem črevesju. Posušeno, premaknjeno, zlepljeno, bo komentar. Težko je požirat ledenico, čaj v bidonu je topel kake pol ure po odhodu s postaje, cevka za vodo iz mehurja je že zdavnaj zmrznila. Še ruta pred nosom je trda, vsaj malo manj zaudarja.

Pri oslih, ki jih letos ni, skočim prek stopnic, zažvrgolijo mišice, čas za magnezij. Odziv črevesja je takojšen, dolg izpust toplogrednega plina napove pričakovan dogodek. Zgodi se ravno na postaji v kempu, počepnem na čučavcu in tudi vstanem brez težav, noge so še dobre. Papirja ni, uporabim lumpi robčke iz nahrbtnika. Odleg. Zadovoljno grem še en krog po ponudbi hrane.

Madžari so pripravili dve postaji s hrano – ogrska, olive, sir, tuc piškoti. Tržačani nas gostijo s pršutom, šunko, salamami, sirom, panetoni piškoti, kremšnitami, sadjem, čokolado, športnimi ploščicami, … Športne ploščice? Le kdo bi to jedel? Morda prvih pet, ki se dajejo, kdo bo na odru. Mojim dvainosemdesetim kilam rezina pršuta več ne bo naredila razlike.

Ero bo tu končal, jeseni ni treniral, zanima me, kako gre Klemnu. Me je prehitel med tem, ko sem čepel? Ves čas si govorim, da tečem za užitek, da počasneje, kot tečeš, dlje uživaš. Ampak … včeraj sta mi podarila knjigo Tek po petdesetem. Jebemu! Beda tekmovalnega duha gor ali dol, naj se fant malo potrudi, da bo prehitel starca.

Stopnice sredi hriba, spomnim se, kako sem jih lani preklinjal. Veliko laže je letos, ko že vem, kaj me čaka. Točno dvainštirideseti kilometer je, na maratonu bi bil sedaj na koncu z močmi, zaradi pričakovanja cilja. Vse je v glavi. Na obzorju gledam stolp, točko obrata in spusta v dolino. Izgleda daleč, presneto daleč.

Romantika zapuščenih ribiških poti, oster grušč, ostre škraplje, strmi spusti, slalomiranje med nizkimi drevesci in vrtačami. Kamni vedno bolj štrlijo iz zemlje, vedno bolj pogosto jih zataknem s copatom. Dvakrat sem se zložil, enkrat v ribo, enkrat v želvo, na srečo obakrat na mehko. Tu na skalah padec ne pride v poštev, ko letim z nosom proti tlem, so razbolele mišice sposobne neverjetnih reakcij.

Uniformiranci pazijo na nas, da varno prečkamo magistralko, potem nas pošljejo prek cestne ograje v drčasto stezo proti morju. Na zadnjih kilometrih sem en redkih, ki še teče na klančinah navzgor, decemberski dvatisočaki so bili dobra naložba. A taca se je razbolela, navzdol grem počasi, prehitevajo me.

Med potjo sem obiskal vsak vidikovac, iskal najboljše kote za fotografiranje, izbiral lepe kose pršuta, nabiral žajbelj, celo cerkev sem šel pogledat, tisto, na hribu, ki zgleda kot jedrski reaktor, Anastasia mi je nekoč dejala, da ji pravijo sirček, ker izgleda kot odgriznjen trikotnik legendarne zdenke. Zdaj pa je tekmovalni duh prevzel pobudo.

Na obali skačem s skale na skalo, neprecenljive izkušnje plazenja po piranskem valobranu, za mano vlakec zasledovalcev. Pridemo do točke, kjer skala zapre pot, na njeni spodnji strani manjka prehod. Ke kaco! Va fankulo!, slišim fante, ki se obračajo, da bi našli drugo pot, jaz ne razmišljam kaj dosti, stopim v vodo in sem po dvajsetih korakih na drugi strani.

Kaj je fantje, še niste slišali za krio terapijo? He, he, ohlajena meča in minuta prednosti, v ciljnem šprintu sem neulovljiv, saj za mladince mi je vseeno, ampak moj letnik pa že hočem nascat. Na rizlastem pesku izkoriščam prednost pose runninga. Ampak cilja kar ni. Peljejo nas okoli riti v varžet, po cesti še enkrat gor in po stopnicah nazaj dol.

Finito. Nekaj minut manj kot osem ur. Medalja okoli vratu, topel sladek čaj, natoči avtohton zagorel tržačan. Hitro preobleč, sonce se potaplja v morje, zdaj zdaj bo pritisnil mraz. Zavidam avtodomovcem, ki se preoblačijo na toplem, jaz z mokrimi nogami stojim na ledenem asfaltu in brskam po torbi. Še poskakovati ne morem, da bi se ogrel.

Ero me čaka na cilju, ves zadovoljen, pride še Klemen in gremo na toplo na pašta parti, pogovarjamo se o izkušnji današnjega dne, nihče ne zavija z očmi, ker se pogovarjamo o teku, tej ultra dolgočasni temi za normalne ljudi. Imeti družbo – neprecenljivo. Spomnim se lanske bede, ko svoje sreče nisem imel deliti z nikomer.

Prištejem ju k prijateljem, s katerimi sem praznoval rojstni dan.